Letos sem se prvič udeležila domobranske proslave v Buenos Airesu. Tudi v Sloveniji je v zadnjem času kar nekaj tovrstnih obeležij, in to zelo lepih, z občutkom pripravljenih, a vseeno ima dogodek v Slovenski hiši prav posebno težo.
Najprej zato, ker so vsi, ki pridejo tja, koga izgubili – ali v vojni ali v povojnih pobojih. Četudi gre morda za prednike, ki jih niso poznali, so bili potomci vzgajani v čutečem spominu na padle. Ko se v Sloveniji zbiramo na takih dogodkih, nas je večina tam zaradi sočutja, načel, pravice, spomina na junake, ki jih sicer cenimo in slavimo, a zaradi njihove smrti nismo bili neposredno prizadeti. V Buenos Airesu je drugače. Tu so vsi neposredno prizadeti – zaradi smrti v družini in zaradi življenja na tujih tleh, v katerega jih je prisilil komunizem. Ne le, da žalujejo za pobitimi, žalujejo tudi za svojim domom in domovino. Mlajše generacije pa zato, ker bodo vedno razpete med dvema domovinama. Imeti dve domovini je sicer lahko obogatitev, je pa tudi težko …
Obrazi zbranih pred oltarjem v cerkvi in pred spomenikom padlim me pretresejo. Izražajo neko posebno življenjsko moč – presežno in nam, nevajenim trpljenja, nedoumljivo. Moč, ki jo je ustvarilo življenje, polno križev, preizkušenj, bolečine in hkrati globoke tolažbe v Gospodu. Oči bolj kot trpljenje izžarevajo mir, ne trdote zgaranosti, ampak milino. Od vsega grozljivega in bolečega, v teh očeh nazadnje »ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje«.
Ko so trije domobranci med mašno daritvijo prinesli darove k oltarju, sem se spraševala, katere darove prinašajo. Kaj prosijo oni, ki so se borili Zanj in za domovino, a jih slednja še vedno zavrača in obsoja. Prinašajo na oltar svoje mrtve in neznano kje ležeče prijatelje, soborce? Prinašajo svojo žalost? Molitve za krvnike in preganjalce? Hrepenenje po domovini? Prošnjo, da bi domovina končno ozdravela, se vrnila k resnici?
In ko te može vidim stati pred spomenikom ali peti »Oče, mati, …«, si ne morem kaj, da si jih ne bi postavila za zgled – trdne vere in jasnih načel, zvestobe in srčnosti. Že zdaj je jasno, da je resnica na njihovi strani, kako šele se bo to pokazalo ob koncu časov!
Vse to nam nalaga, da ostanemo zvesti spominu in temu, za kar so se padli borili in o čemer nam pričujejo še živeči.
Skupnost v Argentini je svojo moč vedno črpala in še črpa prav iz tega. To jo razlikuje od splošne otopelosti, ki vlada v Sloveniji, in neurejenosti v Argentini. Z zvestobo Bogu, narodu in domovini so »pogrnjene mize preteklosti, odnosov, srca, zemlje in prihodnosti«, kot je bilo rečeno med spominsko proslavo. Samo ob tako pogrnjenih mizah se lahko iskreno srečujemo, se hranimo s pravo hrano, se medsebojno bogatimo in rastemo.
Zato naj nam bo zgled slovenskih mučencev in še živečih stebrov vere vedno pred očmi. Naj nas navdaja s hvaležnostjo, ponosom, a tudi z dolžnostjo, da vztrajamo v vrednotah, za katere so se borili.
Prvič objavljeno v tedniku Svobodna Slovenija.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
