Trojni umor v Rossettijevi ulici v Trstu, ki kaže na slovenski razkol med 2. svetovno vojno

V nadaljevanju objavljamo nagovor Martina Breclja na grobu zakoncev Vuk ob 80. letnici njunega umora v Trstu.

Spoštovani sorodniki Stanka Vuka, Danice Tomažič in Draga Zajca, ugledni gostje in vsi zbrani!

Nocoj nekaj pred 21. uro bo minilo natanko 80 let, odkar so v stanovanju v tretjem nadstropju v Rossettijevi ulici 31 v Trstu počili revolverski streli. Pretrgali so življenjsko nit obeh stanovalcev, Stanka Vuka in njegove žene Danice Tomažič, pa tudi Ljubljančana Draga Zajca, ki se je tamkaj mudil na obisku.

Vuk je bil mlad in obetajoč pesnik in pisatelj ter eden najvidnejših predstavnikov slovenskih krščanskih socialcev na Primorskem. Z ženo Danico, sestro komunističnega voditelja Pina Tomažiča, se je po izpustitvi iz fašističnega zapora nameraval pridružiti partizanom. S podobno namero ju je tistega usodnega večera obiskal liberalno usmerjeni doktor psihologije in violinist Drago Zajc, ki je v Ljubljani sodeloval z Osvobodilno fronto, bil zato zaprt, dokler mu ni uspelo zbežati in se zateči v Trst.

Trojni umor v Rossettijevi ulici je globoko odjeknil v slovenskem in širšem prostoru ter celo navdahnil nekatera literarna peresa, od Borisa Pahorja in Fulvia Tomizze do Toneta Partljiča. Dolga leta je prevladovala domneva, da so bili storilci zločina nasprotniki Osvobodilne fronte, zlasti slovenski četniki. Toda danes več dokazov govori o tem, da so morilci prihajali prav iz njenih vrst, točneje iz vrst njene Varnostno-obveščevalne službe. 

Zgodovinar Jože Pirjevec je v knjigi Foibe – Una storia d’Italia (2009) o motivaciji zločina takole zapisal: »Komunisti so že imeli pod nadzorom Osvobodilno fronto in niso hoteli, da bi se Vuk pridružil partizanskemu gibanju, kot je nameraval, da ne bi s svojo karizmo okrepil njihovih notranjih političnih tekmecev, ki so bili potencialno nevarni.«

Šlo je zlasti za predvojne voditelje primorskih Slovencev, od krščanskih socialcev in liberalcev do tigrovcev, ki so se po zlomu Italije vračali iz zaporov, iz konfinacije in iz emigracije v prepričanju, da bodo lahko še naprej igrali svoje nekdanje vloge, očitno pa so se razmere med tem spremenile. Biti dosledno proti nacifašizmu in hkrati uveljavljati svojo nekomunistično politično usmeritev je bilo tedaj med Slovenci večkrat tvegano.

To tragično zgodbo sem tudi sam veliko raziskoval. Mislim, da sem podkrepil temeljne Pirjevčeve ugotovitve bodisi v knjigi Anatomija političnega zločina (2016) kot v drugih spisih in člankih. Zdaj sem o tem napisal novo knjigo, in sicer v italijanščini, v katero sem vključil nekaj novih odkritij in spoznanj. Knjiga bo izšla letos pri italijanski založbi.

Trojni umor v Rossettijevi ulici odraža zapleteno dogajanje med 2. svetovno vojno na Slovenskem, še posebej tedanji slovenski razkol. Ob borbi za narodno osvoboditev se je takrat razvnela tudi borba za revolucijo in proti njej, pri čemer so se pojavile razne oblike kolaboracije z okupatorjem. Prav je, da vse to jasno povemo, pa ne zato, da bi netili stare spore in sovraštva, pač pa zato, da bi pospeševali resnično spravo, za kakršno sta se zavzela nekdanji slovenski predsednik Borut Pahor ter Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

V tem duhu je tudi prav, da ohranjamo hvaležen spomin na ljudi, ki so pomembno prispevali za naše današnje svobodnejše in enakopravnejše sožitje, morebiti celo z žrtvovanjem svojih življenj, pa jim to ni vselej priznano, kakor bi si zaslužili. Mislim, da mednje sodijo Stanko Vuk, Danica Tomažič in Drago Zajc.

Dovolite, naj v tej zvezi javno izrečem poziv, da bi bolje skrbeli za vzdrževanje grobnice, pred katero smo zbrani. V njej počivata Stanko Vuk in Danica Tomažič, pa tudi Daničin brat Pino ter starša Pepi Tomažič in Ema Colja. Iz razlogov, ki jih tu ne gre obnavljati, je njihov poslednji dom precej zanemarjen. In vendar gre za ljudi, ki simbolizirajo gorje in veličino primorskih Slovencev v minulem stoletju. Ob današnji slovesnosti bi rad povabil njihove sorodnike ter sploh slovensko javnost, začenši s krovnima organizacijama SSO in SKGZ, da bi s skupnimi močmi našli rešitev za trajno in redno vzdrževanje grobnice, ki je pomemben slovenski zgodovinski spomenik v Trstu in naj to tudi ostane.

Na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu, 10. marca 2024

Martin Brecelj