Avtor: Matej Kovač. Zakaj italijanski podjetniki ne marajo Maria Montija in zakaj to ni razlog za skrb slovenskih politikov.
V času italijanskih parlamentarnih volitev smo na počitnicah občudovali marljivega lastnika družinskega penziona. Na nogah je bil že pred sedmo uro zjutraj, ko je urejal okolico stavbe in skrbel za nabavo, pa do poznih večernih ur, ko je, vedno dobre volje, stregel gostom. Ob večernem klepetu z njim smo se pogovarjali tudi o italijanski politiki. Da ne mara politikov, nas ni presenetilo, presenečen pa sem bil, ker je bil Mariu Montiju namenjen še prav poseben prezir. Naš gostitelj v nasprotju z evropskimi politiki in domačimi industrialci ni bil navdušen nad profesorjem in evrokratom, ki naj bi rešil Italijo z roba brezna bankrota.
Že prej sem slišal zgodbe o višjih davkih in inovativnih prijemih italijanskih davčnih oblasti, ki spravljajo v obup lastnike malih in srednjih podjetij, nekoč nosilce gospodarske rasti v Italiji. A tako od daleč sem ogorčenje nekako racionaliziral, češ, gre za ogorčenje ene od interesnih skupin, ki se želi izogniti lastnemu prispevku za izhod države iz krize. V boju proti sivi ekonomiji so tudi žrtve in podjetnik, ki pošteno plačuje davke, se nima česa bati. Seznanjen z resnično podobo davčnega bremena za podjetnike, ki mi jo je predstavil naš gostitelj, in na drugi strani z razsipnostjo politične kaste (mimogrede: v primerjavi z italijanskimi so slovenski politiki pravi siromaki), sem spremenil svoje mnenje o dobrem profesorju.
Do verodostojnosti predvsem z višjimi davki
Za mednarodne finančne trge in posojilodajalce je država kot posojilojemalec verodostojna, če dokaže, da obvladuje svoj proračunski primanjkljaj. Monti se je izkazal predvsem z višjimi davki, javne porabe in privilegijev politične kaste pa se skoraj ni dotaknil. (Odrekel se je premierski plači, a glede na stroške, ki jih italijanskim davkoplačevalcem povzroča njihov politični razred, je to primerljivo s slovenskim plačevanjem kavic iz lastnega žepa.) Z agresivno davčno politiko je Monti dokazal, da obvladuje javne finance, in tako so lahko Nemci in evrosevernjaki dali soglasje drugemu Mariu (Draghiju) za kupovanje italijanskih dolgov in za javno zagotovilo, da bo storil vse, da njegova domovina ne bankrotira.
Višji davki, v kombinaciji z recesijo, so obrti ter mala in srednja podjetja potisnili v rdeče številke oziroma na mejo dobičkonosnosti. Monti si je tako zaprl pot do volivcev desne sredine, ki so naklonjeni spremembam, saj so podjetniki videli v njem le politika starega kova, ki zna zategniti davčni primež. Levosredinski volivci so Montija imeli za oviro za povečevanje javnih izdatkov, tisti povsem na levi pa so ga šteli za nemškega prokonzula in agenta globalnega kapitalizma.
Podjetniki v Sloveniji ne igrajo v prvi ligi vplivnih interesnih skupin
Zgodba o Montijevem volilnem neuspehu ni svarilo slovenskim politikom. V naši državi na žalost podjetniki in lastniki malih in srednjih podjetij ne pomenijo upoštevanja vrednega volilnega telesa. Niti solidarnosti od drugih, politično vplivnejših interesnih skupin ne morejo pričakovati. Če poenostavim: za sindikate javnega sektorja so to bogataši, ker imajo boljše avtomobile, za študente in sindikaliste v gospodarstvu so izkoriščevalci, za upokojence prevaranti, ki se izogibajo plačilu davkov. Interesi podjetnikov se pri nas prekrivajo le z interesi velikih izvozno usmerjenih podjetij. To pa predvsem zato, ker so naša velika podjetja v svetovnem merilu srednja podjetja, ki se težje izognejo plačilu davkov ali selijo dejavnost, kot to počnejo multinacionalke.
Politično bi se torej moral recept Maria Montija za spopad s krizo – zvišati in izterjati davke, kar je pravzaprav izvajanje aktivnosti trojke brez trojke – v Sloveniji splačati. A v primeru naše države tak ukrep ne zadošča in to vedo tudi naši posojilodajalci.
Preteča insolventnost bank in zakonsko (po novem tudi ustavno) zacementirani javni izdatki so tako veliki ustvarjalci javnofinančne nestabilnosti, da se jih z višjimi davki ne da niti delno nevtralizirati. Še več, če se višanja davkov ne postavi šele kot manj pomemben, zadnji ukrep za sanacijo javnih financ, bo to sporočilo, da se ne zavedamo resnosti najpomembnejših težav in da v zvezi s temi ne nameravamo ukrepati.
Primer Cipra kaže, da se trojka zna osredotočiti na glavni problem posamezne države v težavah, čeprav ne predlaga najbolj posrečenih in najmanj škodljivih rešitev. Ko bo zares zaškripalo in ko bomo potrebovali finančno pomoč, se bodo vlada in poslanske skupine (zraven kaže povabiti še ustavno sodišče in varuhinjo človekovih pravic) po telefonu usklajevale z Brusljem o vsebini ZUJF 2, o prenosu slabih terjatev na slabo banko in o privatizaciji nacionalnih šampionov.
Vir: Finance
