Trk vzporednih svetov

Sanjal in dočakal sem dan, ko smo peljali sina prvorojenca k prvemu svetemu obhajilu. Kakšen dan je bil to, prepleten z emocijami, ljubeznijo in lepim dnevom. Želim si, da bi si ta dan zapomnil za vekomaj ter da bi ostal ponosen, klen in pokončen kristjan. Si kot oče želim preveč? So moje želje v tem zblojenem svetu prevelike?

Evrosong, ki je potekal dan poprej, je dokončno zaprl vrata, da bi še kdaj gledal to traparijo, če se milo izrazim. Moje prepričanje, moje zavedanje, moj pogled na svet, ki je tako drugačen od tega, ki ga Evrosong zadnja leta predstavlja. Če je bil še pred dvajsetimi leti to evrovizijski šov, ki nas je prikoval na sedeže, se je iz tega šova izcimila dekadenca Evrope, satanizma in okultizma, reklama za spole, ki jih še ne poznamo, skratka vse to, za kar sam trdno verjamem, da je pot nazaj ali pot v pogubo. Če je na tem Evrosongu videti napredek Evrope, izzivam vse, ki ta članek berete, da mi razjasnite, kje je videti ta napredek. Kje? Dnevno se me posiljuje z agendami, ki jim nočem biti niti blizu … Nočem, da se s temi agendami rani naše otroke, ki se jih v otroštvu začne prepričevati o ujetosti v spolih … Otrok, ki si verjetno ne zna niti zavezati vezalk na čevljih, bi bil čustveno zmožen se odločiti o svojem spolu???? Pa a se mi zavedamo, kako nevarno je to in do kakšnih zlorab lahko tukaj pride? Dnevno se nas, ki drugače razmišljamo, zmerja z nacisti, z rasisti, če tega nočemo sprejeti, če se temu upiramo, če želimo, da se to odmakne od nas. Zakaj gredo s tako agresijo nad nas, mi pa se temu ne upremo? Kje je naš ponos? Kje je naša moč? Kje je naša meja, ko se nas še lahko tepta? Smo cankarjevski bolj, kot je zapisal Cankar sam?

Zadnji teden priprav smo naredili vse, da bo naš prvoobhajanec začutil, kaj pomeni prejeti prvo sveto obhajilo. Devetdnevnico pred svetim dogodkom smo organizirali sami, da se je čutilo in skušalo doživeti, po kaj se gre tisti dan. Opravljanje nalog ter biti pozoren na stvari, ki te delajo šibkejšega, je prava pot, da znaš prepoznati slabosti, na katerih moraš delati. Vsak dan je bil svojevrsten izziv, a je bilo lepo. Večnamenski prostor, ki ga imamo v hiši, smo v zadnjem tednu predelali, da je bilo na koncu res lepo, ko smo bili med svojimi ljubljenimi in smo se vsi znali veseliti takih dogodkov. Vsi ženini detajli so prišli do izraza zadnji dan, ko se je končno vse postavilo in sestavilo. Tako kot mora biti. Na to veliko damo in nam se zdi prav, da to slavimo. In proslavimo. Moj svak mi pravi, da če ni razloga za slavje, si ga pa najdeš in narediš, kajne.😊 Življenje je lahko tako polno, če ga živiš. Prejeti Njega, ki je LJUBEZEN, je nekaj največjega, kar se mu je lahko zgodilo. Starši smo samo omogočili, da si je lahko ta dan zapomnil za zmeraj. Druženje nas starejših, gurmanski presežki, otroški direndaj, odraščanje starejših otrok, izkazovanje ljubezni, pomoč pri izvedbi celotnega dne, vse to je bilo skozi ves popoldan tako navdihujoče, polno … Ko si s tistimi, s katerimi se ne vidiš pogosto, in se jih razveseliš kot petletni otrok igrače, ki jo dobi.😊

Četudi sem si zadal, da Evrosonga ne bom gledal, ti socialna omrežja navržejo klipe, da pogledaš, če želiš. Kar sem videl, sem videl preveč. V ta svet odraščata moja sinova, ko bosta morala jasno povedati, katerega spola sta. Upajoč, da ju ne bodo vsak dan posebej vprašali, če se danes drugače počutita. V ta svet odraščata moja sinova, ko bosta morala svoje dekle izmoliti, da jo dobita, potem pa še, da bosta skupaj znala krmariti skozi življenje. Da ne bosta izbrala bližnjic, temveč pot poštenja in truda, ki je bistveno težja v tem komolčarskem svetu. V ta svet odraščata moja sinova, kjer se vrednote, ki so bile nekoč jasno definirane, sedaj gladko teptajo. Spoštovanje starejših, institucij, države, doma, slehernika … v ta svet odraščata moja sinova, ko je normalnost napadena z nenormalnostjo in se je treba z njo boriti sleherni dan. Odraščata v svet nepoštene medijske propagande, ki popljuvajo vse tisto domače, pristno … in se nas skuša prepričati, da je zboljeno – normalno.

Zvečer, po prijetnem prazničnem dnevu, sem zadovoljno zaprl oči. Z vero, da navkljub hitri dekadenci sveta, ki je prisotna, imam poleg sebe njo, ki predstavlja sosteber družine, ki sva si jo ustvarila. Vrednote, vera, ki naju je združila, bova z veseljem posredovala naprej. Otrok iskrenost dejanj starejših prepozna bistveno prej, kot si mislimo. Zato je bilo prvo sveto obhajilo uvertura v čudoviti svet krščanskega sveta, vrednot, če jih živiš. Lahko se zgodi še bolj trapast Evrosong, obstaja gumb za preklop. To je hvalevredna tipka na daljincu. Se pa močno zavedam trka dveh svetov. A molitev in dejanja bodo naredila svoje … da se tudi svet postavi nazaj na tisto normalnost, kjer je že bil. Čas je sedaj na naši strani.



Komentiraj