Objavljamo prispevek Tomaža Meršeta, ki je predstavil stališče Družinske pobude do sporne novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih na seji Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide, 10. februarja 2015.
Mislim, da je danes pred vami zelo pomembna odločitev, še posebej, ker ste med drugim pod velikim pritiskom, da je vsak, ki misli, da se da zadeve reševati tudi drugače, v naprej ožigosan kot tisti, ki podira diskriminacijo. Tukaj se že pokaže velika strpnost predlagateljev in veliko sprejemanje dialoga, možnosti dialoga in sprejemanje različnosti in dopuščanje drugačnosti. Priznam, da v Družinski pobudi – Društvu za družine na začetku, ko je ta zakon bil vložen, ga sploh nismo jemali resno glede na to kako ne izpolniti minimalnih standardov kakovostne zakonodaje, saj smo nekako mislili, da imamo v vladajoči koaliciji resne stranke, ki svoje poslanstvo jemljejo odgovorno, ki se zavedajo odgovornosti, kakovosti zakonodaje, ki se zavedajo svoje odgovornosti do ljudstva, ki je tudi povedalo jasno svoje stališče, ki spoštujejo demokratično povedano voljo na referendumu, in da zato ne gredo potem skozi take skrite skrajšane postopke naprej, tako da se nekako zadeva zaobide. Mislili smo, da imamo strokovne službe tako na Vladi kot tudi v Državnem zboru, ki prepoznajo kdaj zakon ne izpolnjuje osnovnih načel kakovostne zakonodaje. Ko se je že, takrat ko se je sprejemal družinski zakonik, so zagovorniki družinskega zakonika govorili, da se zato z eno spremembo to dela, ker bi bilo sicer treba spremeniti več kot 30 drugih zakonov, da bi dosegli stvari, ki se jih želi doseči. Potem pa niti v utemeljitvi tistega zakona niti v utemeljitvi predloga zakona o partnerski skupnosti, ki je v javni razpravi, niti v utemeljitvi tega predloga ni več kot prgišče zakonov za katere dejansko navedejo, da so tam kakšne krivice notri, da morda kakšna stvar ni urejena tako, da bi bila prav, da bi dejansko imeli vsi enake pravice, ampak če bi to želeli v resnici spremeniti, bi v teh letih do sedaj te zakone že zdavnaj večkrat lahko spremenili, pa ni bilo volje za to.
Zato nekako se ne moremo znebiti vtisa, da sploh ne gre za pravice v vsakdanjem življenju, ampak da se nekako poskuša na vsak način spremeniti ustroj, temelj družbe zakonske zveze in družinskih razmerij. Afera Wikileaks je pokazala, ko so se razkrili mnogi dokumenti, da določene vlade izdatno financirajo vse organizacije, ki promovirajo in se trudijo za uzakonitev zakonodajnih rešitev, ki temeljijo na teoriji spola. Tako, da morda tudi tukaj lahko vidimo enega izmed motivov, zakaj je tole danes sploh pred nami in se ne rešuje v resnici socialnih in drugih pravic tam kjer bi se jih dalo reševati, ampak se rešuje tako, da se v temelju zamaje temeljna ureditev. Iz dosedanje razprave moje in iz ravnanja v preteklih letih mislim, da je povsem jasno, da družinski pobudi nikakor ne nasprotujemo pravicam, da se pravice in medsebojne pravice in socialne pravice in medsebojna razmerja in dolžnosti za istospolne pare primerljivo uredijo. Glede tega nimamo nobenih težav. Ko se je sprejemalo na primer pokojninska reforma, se boste lahko spomnili kdo je takrat podprl amandma, da imajo ti pari pravico do vdovske pokojnine in je bil tudi sprejet.
Podobno je bilo pri Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, tako da glede tega bi nam težko kdo očital, da nekako ne priznavamo pravic, ki ljudem gredo in bi nam bilo težko očitati kakršnokoli diskriminatornost, čeprav nasprotujemo tej rešitvi, ki je danes pred vami. Temeljni princip zakonodaje je, da je iz nje povsem jasno razvidno, kaj pomeni. Ta zakon po navedbah predlagateljev, čeprav niso teh zakonov navedli, naj bi spreminjal implicitno vsaj 30 drugih zakonov za katere ne vemo niti kateri so niti kaj se o njih spreminja. Se pravi, danes boste poslanci odločali o tem, če boste ta zakon sprejeli, o nečem za kar sploh ne veste kaj je. Če to lahko odgovorno pri polni zavesti naredite, ne vem kako lahko nekaj takega nekdo naredi tako pomembnega. Veliko se je govorilo v zvezi s tem o položaju in pravicah otrok, ki živijo z enim od staršev, ki živi v istospolni partnerski skupnosti. Ta zakon ne rešuje skoraj ničesar v zvezi s tem. Za zelo zelo majhno skupino otrok to rešuje, za tiste pare, ki se bodo pač po tem zakonu poročili in za nikogar drugega nič. Ti otroci so v popolnoma enakem položaju kot smo že tudi leta, takrat ko se je začela razprava, opozorili v družinski pobudi, kot otroci, ki živijo v reorganiziranih družinah, se pravi, z enim od staršev in novim možem, ženo, partnerjem, tega izmed staršev s katerim živi. V tem času je bilo več kot dovolj časa, da bi lahko vlade v katerih ste bile v glavnem stranke, ki tudi sedaj tole podpirate, rešile te zadeve in to za vse otroke, ne samo za eno majhno peščico s katero bi se tukaj rešilo. Tega niste naredili. Civilna družba, ki to podpira, ni predlagala rešitev. Spet se postavlja vprašanje, zakaj ne. Očitno ni stvar v teh pravicah, v teh domnevnih in dejanskih kršitvah, ampak očitno je cilj nekje drugje.
Predlagani zakon uresničuje želje in interese določene razmeroma majhne skupine ljudi na račun osnovne pravice otroka, da ima, da pozna, da lahko živi z očetom in materjo, če je to le mogoče. Tukaj pa razglasimo želje in interese določenih ljudi za človekove pravice, hkrati pa se mirno pozabi na osnovne temeljne pravice in največjo dobrobit otrok. Tako ta zakon daje, popolno odpira možnost posvojitve kateregakoli otroka iz istospolnega para, ta zakon omogoča oziroma bo naložil državi in državnemu zdravstvenemu sistemu financiranje ustvarjanja otrok, ki bodo vnaprej obsojeni na to, da bodo živeli brez očeta ali brez matere in to na račun zdravstvenega zavarovanja, tako kot pač danes velja za zakonce. In ta zakon zato posredno odpira vrata za uzakonitev nadomestnega materinstva, ker je to edini način, da bodo lahko moški istospolni partnerji uresničevali pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Vidimo, da je velik problem v skrajšanem postopku, ki se uporablja takrat, ko se dela manjše spremembe zakonodaje. Tukaj se res spreminja samo nekaj členov, na videz je to majhna sprememba, ampak pozabljate na to, da gre za spremembe temeljnih določitev določb tega zakona in se s tem pravzaprav spreminja vsebina celotnega zakona, na katero pa se ne da vplivati, zato ker so odprti samo tisti členi, ki so predmet novele zakona. Sprašujemo se lahko samo zakaj, kaj je pravzaprav v ozadju tega?
Lepo je govorit o tem, da zakon vsem, nekaterim nekaj daje, nikomur nič ne jemlje. Pa je to je res? Izkušnje iz drugih držav kažejo, da ne. Tam, kjer je zdaj že dlje časa taka zakonodaja. Danes se še lahko ženin in nevesta v dokumentih imenujeta ženin in nevesta, mož in žena, oče in mati. Povsod, kjer je podobna zakonodaja že sprejeta se je ljudem ta pravica vzela, so partner 1, partner 2, starš 1, starš 2, to je druga zadeva, ko nekateri ljudje pravice izgubljajo, izgubljamo, se pravi ni res, da gre za izenačevanje, ker ne gre. Ker ni res, da bi lahko, da bi se izenačili, kot očetje in matere, ampak preprosto to pravico izgubimo. Izgubimo pravico do vzgoje otrok v skladu s svojim lastnim prepričanjem. Otroci bodo na podlagi tega kot kažejo izkušnje iz drugih držav izpostavljeni povsem drugačni indoktrinaciji v šolah, hkrati pa bodo ti programi tudi zagotavljali še mnogo večji vir, kot do sedaj javnega denarja, organizacijam, ki to izvajajo. Veliko je govora o dopuščanju različnosti, sprejemanju različnosti, dopuščanju ljudem, da so to, kar so. Mislim, da je zelo težko, bi mi kdo očital, da komu ne bi dopuščal, da je kar je. Hkrati pa iz izkušenj kaže, da pravzaprav predlagatelji, zagovorniki, mnogi med njimi zelo agresivno to razumejo tako, da se pač morajo vsi ostali prilagoditi temu, kar zahtevajo. Mislim, da to v praksi ni tako. Oziroma da naj ne bi bilo tako, če hočemo biti strpni in razumevajoči eden do drugega, da moralno pravico, da govori o strpnosti, o spremembi drugačnosti, ima pravzaprav tisti, ki tudi v resnici sprejema drugačnost, ki je strpen do drugih in to dopušča.
Mislim, da je dovolj, če pogledamo na transparentne, ki so hodili po Ljubljani, na kakšni paradi ponosa, da smo lahko videli, kako zelo strpna je bila populacija do vseh, ki smo si drznili tudi javno povedati, da se pač ne strinjamo z vsem tistim, kar je bilo takrat predlagano. Tako se ljudje v državah, kjer je ta zakonodaja že sprejeta srečujejo z omejevanjem svobode govora, omejevanjem svobode izbire poslovnih partnerjev. Tako se na primer zgodi cvetličarki, ki zaradi ugovora vesti ni želela sodelovati pri pripravi slovesnosti poroke gejevskega para, da je bila tožena, kazensko preganjanj in da ji grozi odvzem vsega imetja. Ali si predstavljate, kakšno nasilje je pravzaprav to nad ljudmi, ko izgubijo vso svobodo? Izguba pravice do ugovora vesti, s katero se je hvalil nizozemski veleposlanik. Se pravi, vsak kdor se ne strinja z natanko tako ureditvijo mu je zaprta vsaka služba v javnem sektorju in se ga celo v zasebnem sektorju preganja, zakaj bi morali vsi misliti enako. Svoboda govora in razmišljanja pomeni, da imamo lahko različna mnenja. Seveda ne smemo kratiti pravice drugim, to je logično, ampak še vedno imamo pravico razmišljati drugače in ravnati drugače. Ampak ne, tukaj se zadeva omejuje. Isti ljudje, ki so skočili pokonci v zagovor svobode govora v zvezi s karikaturami, ki so bile žaljive, seveda odziv ni bil sprejemljiv, tisti nasilen, ampak žalitve nekaterih so dopustne, ko gre za nikakršno žalitev s povsem spoštljivo debato o različnih konceptih urejanja skupnih zadev, takrat pa, kdor se ne strinja je takoj diskriminatoren, homofoben in kar je še raznoraznih psovk na to temo.
Pred petimi ali šestimi leti, ko se je ta debata začela smo imeli malo izkušenj s tem kaj se je v drugih državah dogajalo, ker takrat še ni bilo dovolj let, od kar so bile te rešitve že sprejete. Teh izkušenj je sedaj mnogo več, zato je tudi predstavitev trendov v utemeljitvi oziroma predstavitvi predloga zakona zelo pomanjkljiva. Tam je predstavljeno samo to, da je vedno postopno nekaj več držav, ki sprejemajo tovrstne rešitve. Povsem izpuščeno je, da na podlagi izkušenih držav in nasilja iz teh držav na drugače mislečimi se v teh državah prebuja resen odpor proti tem rešitvam, ker ljudje zahtevajo, da so v resnici enakopravni ne pa, da so žrtve nekih manjših skupin. V državah, kjer še ni tega se močno pojavljajo gibanja in težnje, da se država, ljudstvo zaščiti pred tovrstnimi rešitvami, zato je bilo kar nekaj držav, ki so v ustavi definirale zakonsko zvezo kot zvezo med moškimi in žensko. Nihče pred petimi leti ne bi razmišljal, da bi za take stvari hodili na referendum, če ne bi bilo nujno potrebno. Sedaj se pa to dogaja, vedno več jih je. Tudi, če še ni izglasovano, ampak je neverjetno kako velika količina ljudi, ki bi se jim prej sploh o tem ni zdelo vredno pogovarjati gre na referendum in glasuje za take stvari. Se pravi, trendi so v obeh smeri in ne smemo si zatiskati oči, da je vse samo v eno smer in da je treba pogledati široko in jasno kaj se vsepovsod dogaja.
Poglejmo na primer Norveške, ki je bila na spisku držav, ki se jih je ocenjevalo po enakopravnosti in enakovrednosti spolov. Angleška beseda “equality” ima v slovenskem jeziku več pomenov in enakosti, tukaj je povsem neprimerno. Mislim, da je to, da spola nista enaka razvidno že iz helikopterja, se pravi, govorim pa o enakovrednosti in enakopravnosti. Je bila na prvem mestu. Tam so zato tudi imeli institut za spol, ki je promoviral teorijo spola, ki je bil izdatno financiran s strani države, ampak je država že prišla do zaključka na podlagi tehtnih argumentov, se je izkazalo, da gre za prevaro, da gre pravzaprav za goljufijo pri vsem tem in je ukinila država že financiranje tega instituta in je ta ugasnil, ker ni imel od kod se financirati. Pogosto se nekako sklicujemo na skandinavske države pa poglejmo tukaj eden primer, ki je daleč pred nami, ko smo določene stvari na tem področju že dali skozi, doživeli in potem že tudi popravljali. Zato se obračamo na vas, spoštovani poslanci in poslanke, da sprejmete danes odgovorno odločitev, da ne podprete tega zakona, ki je velik družbeni in socialni eksperiment, ki bo imel mnogo večje posledice kot je zapisano v obrazložitvi zakona, kjer piše, “zakon ne bo imel drugih posledic”. Lepo vas prosim. Ali ni že to podcenjujoče do vas, da nekdo to napiše, ko je vam vsem popolnoma jasno, da bo imel zelo široke posledice.
Zagovorniki teorije spola so leta in leta zahtevali natanko take zakonodajne rešitve, zato da bi lahko spreminjali šolske programe in da bi lahko svojo / nerazumljivo/ spravili v šolo na zakonit način, ki je sedaj pač nezakonit pa so ga izvajali in ga še izvajajo povsod tam, kjer se starši še niso uprli. S tem bi vse to postalo zakonito. Mislim, da si tudi vi, ki sicer zagovarjate te rešitve za svoje otroke ne želite, da bi bili tega deležni. Zelo dvomim, da si to želite. Prosim vas, v imenu otrok, za katerih pravice tukaj gre, da danes glasujete proti temu zakonu. Da pustite vladi prostor. Da v okviru predloga Zakona o partnerski skupnosti, ki je tam v pripravi, da se lahko izvede vsa potrebna usklajevanja, da lahko najdemo rešitve, ki so sprejemljive za vse strani, se pravi, da bodo v resnici reševale probleme vsakdanjega življenja istospolnih partnerskih skupnosti in hkrati ne bodo povzročale, da bi se vsi ostali počutili prikrajšani in ogroženi na podlagi zakonodaje, ki bo sprejeta in bomo lahko normalno sobivali. Ne pa, da se kar naprej nekaj obtožujemo, da se moramo braniti, itn. Ta zakon k temu ne pelje. Ta zakon v resnici ustvarja konflikte in konfliktno situacijo in nikakor ne tistega kar predstavlja, da naj bi bil pričakovan učinek tega zakona.
Tomaž Merše
Družinska pobuda
Vir: 24kul.
