V sredo, 27. marca letos mineva 300 let od kar se je na Tolminskem začel zadnji kmečki punt na Slovenskem pred reformami Marije Terezije in Jožefa II. Za ta upor je značilno, da ni bil usmerjen le proti fevdalcem, temveč tudi proti takratnim državnim organom. Najprej so kmetje protestirali zaradi državnih davkov na meso in vino, kasneje pa so svoje zahteve razširili še na urbarje in staro pravdo! Upor je zajel porečje Soče, Goriška Brda, del Vipavske doline in na spodnji Kras vse do morja. Začel se je uspešno, potem pa so ga zatrle vojaške čete iz Vojne krajine, ter cesarjeva nemška pehota s konjeniki. Enajst vodilnih puntarjev so v Gorici v dneh med 20. in 23. aprilom 1714 razčetverili, drugih 150 pa so za nekaj let zaprli.
Ob tem kratkem zapisu častitljivega jubileja zadnjega kmečkega upora na Slovenskem, me je bolj kot sam, sicer pomemben zgodovinski dogodek, zanimalo, kako je slovensko puntarsko gibanje na splošno obdelano iz literarno – umetnostnega zornega kota. Zanimivo je, da so se na znanstvenem zborovanju slovenskih, hrvaških, madžarskih in avstrijskih zgodovinarjev ob 400 – letnici hrvaško – slovenskega kmečkega upora (1573), ki je bilo od 06. do 09. februarja 1973 v Stubiških Toplicah, pogovarjali izključno o neposrednih zgodovinskih vprašanjih, ne pa tudi iz vidika drugih znanosti, kot so ljudsko izročilo, literarna zgodovina, likovna umetnost, glasba itd…
Nobenega dvoma ni, da je protestantsko obdobje s Primožem Trubarjem na čelu umestilo slovenski jezik v takratni evropski prostor, vendar resnici na ljubo Trubar, po zgledu Martina Luthra, ni odobraval kmečkih uporov. Reformacija je namreč iskala podporo pri plemstvu in meščanstvu, ni pa zajela najnižjih družbenih slojev. Kmetje s strani reformacije v kmečkih uporih niso bili podprti in reformacija jim ni dala, kar so pričakovali, zato jih nova vera ni pritegovala. Kmetje so se nadejali, da jih bo nova vera osvobodila podložništva, olajšala bremena in jim omogočila znosnejše življenje. Tu je bila zadrega velika, katere se je Trubar dobro zavedal, zato je hotel zgraditi most med plemstvom in podložniki, kar pa mu ni nikoli popolnoma uspelo.
V Zborniku o kmečkih uporih na Slovenskem, ki ga je leta 1973 izdal Narodni muzej in Arhiv Slovenije pa uveljavljeni literarni zgodovinar Jože Pogačnik omenja Kmečki upor 1572 / 1573 kot slovenski književni motiv. Prepričan je, da ni obdobja v slovenski literarni preteklosti, ki se ne bi tako ali drugače dotikalo teh zgodovinskih dogodkov. Pogačnik ugotavlja, »da je del piscev uporabljal kmečke upore kot aluzije na sodobnost (Penn, Jurčič, Aškerc), del pa je videl v njih predzgodovino sedanjosti. Za vsa literarna dela s tem motivom pa je značilno, da so manjše slovstvene vrednosti. »Velikani« kot so bili Prešeren, Jenko in Cankar so o tem premišljevali, niso pa nič bistvenega napisali. Obdelava puntov je bila izzvana z neumetniškimi razlogi, pred vsem kot »oprijem za dejavnost, opora za dostojanstvo in vzgib k svobodi«. (Kmečki punti na slovenskem 1572 / 1573, str. 93 – 117).
Med prvo svetovno vojno (1914 / 1916) je slovenski pisatelj Ivan Pregelj napisal roman Tolminci. Pregljev rod namreč izhaja iz uporniške družine Kraguljev na Modrejcah. »Pregelj v romanu ne postavlja v ospredje kmečki punt, kot revolucionarno dejanje, ampak ga bolj zanima etično vodilo, ki je pri Preglju katoliški nauk o družbenem redu po vzoru Mahniča«. (Bogo Pregelj, Spremna beseda k Pregljevim Tolmincem). Pred njim pa je že leta 1909 isto temo obdelal Alojzij Remec v slogu šenojevskega romantičnega realizma, kot ljudsko povest. V obdobju med obema vojnama pa Kreftova drama »Velika puntarija« po oceni Josipa Vidmarja, postane Kreftovo najboljše delo, katero pa banska uprava ni dovolila predstaviti v Ljubljani. Po vojni pa so to igro uprizarjali poleg Ljubljane še v Zagrebu in Beogradu. O velikem puntu je pesnik Alojzij Gradnik napisal epsko pesem Punt, pisatelj France Bevk pa je napisal knjižico Tolminski punt z ilustracijami Ive Šubica, knjigo pa je leta 1973 izdala založba Borec. Prevod in melodijo znamenite nemške puntarske pesmi iz leta 1525 (Le vkup, le vkup, uboga gmajna…) pa je napisal Mile Klopčič. O velikem tolminskem puntu je navsezadnje pisal tudi Janez Dolenc, slavist in zbiralec tolminske slovstvene folklore. Na dunajskem arhivu je namreč leta 1992 odkril pomemben dokument o eksekucijah z navedbo imen in kazni, ki so jih usmrtili 23. aprila 1714. Do takrat je bilo znano samo število usmrčenih voditeljev, ne pa tudi njihova imena.
