Tipološki pojmi, kot so puščava, voda in števila, imajo bogato vsebino, ki odseva več stoletij trajajočo teološko refleksijo, nastalo na podlagi izkušenj delovanja Boga v zgodovini izvoljenega ljudstva. Razumljivo je, da so novozavezni avtorji te motive v svojem pisanju uporabili v kontekstu z vsebino in pomenom, ki jo je določen termin v določenem času imel. Vendar bistvena ni bila tipologija sama, temveč resnica, ki so jo s pomočjo teh prijemov želeli izraziti. V tem kratkem pregledu se bomo omejili le na število dvanajst.
Tipologija dvanajst
Število dvanajst ima v kontekstu odrešenjske zgodovine izvoljenega ljudstva pomembno vlogo. Dvanajst je bilo Jakobovih sinov (prim. 1 MZ 35,22), ki z majhno izjemo Jožefa in njegovih sinov postanejo patriarhi, tj. voditelji dvanajstih plemen Izraela (1 Mz 49,28). Mojzes je ob vznožju gore Sinaj zgradil oltar in »dvanajst spominskih kamnov za dvanajst Izraelovih rodov« (2 Mz 24,4). Na duhovniškem naprsniku je bilo dvanajst kamnov: »Kamnov naj bo dvanajst glede na število imen Izraelovih sinov; naj bodo kakor pečati, na vsakem naj bo vrezano njegovo ime, za dvanajst rodov« (2 Mz 28,21). Tipologiji lahko sledimo tudi v času vstopanja v obljubljeno deželo, ko v pripravah na prečkanje reke Jordan Jozue ukaže: »Vzemite si od tukaj iz srede Jordana, z mesta, kjer so nepremično stale noge duhovnikov, dvanajst kamnov in jih ponesite s seboj ter odložite v prenočišču, kjer ostanete čez noč« (Joz 4,3).
Tipologijo števila dvanajst pa najdemo tudi v mrtvomorskih zvitkih. Število se pojavi v zvezi s strukturo in redom skupnosti, torej v zvitku imenovanem Pravilo skupnosti: »V svétu skupnosti (naj bo) dvanajst mož in trije duhovniki, popolni v vsem, kar je razodeto iz celotne Postave /…/« (1 QS 8,1–2). Število dvanajst lahko najdemo tudi v Vojnem zvitku[1] v kontekstu napotkov za prihajajočo eshatološko vojno med dobrim in zlom. Imena dvanajsterih rodov naj bi bila napisana na prapor, ki bi jih ponesli s seboj v boj: »Na veliki prapor, ki je na čelu vsega ljudstva, naj napišejo: »Božje ljudstvo« ter ime Izraela, Arona in imena dvanajsterih [Izra]elovih rod[ov] po njihovih rodovnikih« (1 QM 3,13–14). Dvanajst imen posameznih plemen je moralo biti zapisanih tudi na ščitu kneza, tj. Mesije: »Na ščit kneza vsega občestva naj napišejo njegovo ime [in] ime Izraela, Levija in Arona ter imena dvanajsterih Izraelovih rodov po njihovih rodovnikih in imena dvanajstih poveljnikov njihovih rodov« (1 QM 5,1–2).
Nova zaveza in tipologija dvanajst
Število dvanajst ne ostane omejeno na Staro zvezo, temveč je dobro poznano tudi evangelijem. V mislih imamo seveda dvanajst apostolov, ki naj bi predstavljali vsakega od dvanajstih rodov Izraela. V tem smislu naj bi bil v končno zavezo zajet ves Izrael, vseh dvanajst plemen. Reka Jordan je bila – z Jezusovim navodilom in poslanstvom dvanajsterim (prim. Mr 3,14; 6,7) – ponovno prečkana. Predstavniki dvanajstih rodov (dvanajsteri) so vnovič vstopili v obljubljeno deželo in tako »obnovili« dvanajst plemen:
Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Ko bo Sin človekov ob prerojenju sveta sédel na prestol svojega veličastva, boste tudi vi, ki ste šli za menoj, sedeli na dvanajstih prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov.« (Mt 19,28.)
Verjetno je, da je zgodnje krščansko gibanje imelo za cilj obnovo »znotraj Izraela« kar izpričuje tudi Janezovo pismo, ki je naslovljeno »dvanajstim rodovom v razseljenosti« (Jak 1,1) ali prvo Petrovo pismo, kjer jih naslavlja kot izvoljene priseljence v razseljenosti (1 Pt 1,1). Upanje obnove je bilo v prvi generaciji močno (prvi spreobrnjenci so bili Judje), s časoma pa je zbledelo (tipologija se razširi na ves svet). To začetno upanje lahko najdemo tudi pri Pavlu: »Zdaj pa stojim pred sodiščem zaradi upanja v obljubo, ki jo je Bog dal našim očetom. Dvanajst naših rodov noč in dan časti Boga, ker vztrajno pričakujejo izpolnitev te obljube, mene pa Judje ravno zaradi tega upanja tožijo, o kralj« (Apd 26,6–7). V tem kontekstu je Pavel imel v mislih bolj upanje na vstajenje, a kljub temu se v njem verjetno odseva tudi up na obnovo dvanajstih plemen znotraj zgodnjega porajajočega krščanstva.
Medsebojna odvisnost?
Zgoraj predstavljena »zgodovina« tipologije števila dvanajst, jasno kaže na to, da pri novozaveznih besedilih ne gre za odvisnost ali vplive s strani Kumranske skupnosti, temveč kaže preko sebe, na splošno in starejšo tradicijo, ki pa, kakor smo videli, ni izum ne enega ne drugega, temveč oba presega oz. oba iz njega izvirata in zajemata. Ne sme nas presenetiti torej, če Jezus oz. novozavezni pisci uporabijo isto tipologijo. Novozavezni avtorji so bili organsko vraščeni v staro zavezene interpretacije tekstov v luči tedanjega časa (Novo zavezo sámo so kristjani začeli razlagati šele kasneje, zlasti od 3. stol. po Kr. dalje). Velja namreč, da ni interpreta, ki pri razumevanju besedil ali zgodovinskega dogodka ne bi imel vnaprejšnjih »sodb«, ki jih oblikuje zgodovina učinkov njegove kulture. Seveda, vsaj kar se tiče metod interpretacij, temeljnih pojmovanj ipd. Z uporabo skupnih osnovnih besed in načinov govorjenja se razodeva skupno duhovno ozračje tega okolja in strukturo njegove miselnosti. Velja pa, da se lahko v jeziku vselej porajajo nove z(a)veze, ki izražajo povsem novo duhovno izkušnjo.
[*] Za celoten prispevek prevoda in opombe glej: Skralovnik, Samo. 2010. Bolj judovski ste, kot ste mislili. Tretji dan 39 (september/oktober): 18-26.
[1] Vojni zvitek (1QM = 1Q33) opisuje eshatološko vojno sinov luči proti sinovom teme. Vojna doseže vrh s posegom samega Boga, ki ima za posledico popolno uničenje Belialove vojske sinov teme, medtem ko zmagoviti sinovi luči uživajo večno odrešenje in blaženost. Med novozaveznimi knjigami je opazna sorodnost med 1QM in janezovskimi spisi, predvsem v janezovskem dualizmu, izraženem v obliki temeljnega spopada med lučjo in temo (prim. tudi 1QS 3-4). Celotna knjiga je zasnovana okrog teme eshatološke vojne med dobrim in zlom, ki se je udeležujejo človeška in nadnaravna bitja. (Zupet 2006, 129-131).
Foto: Reuters
