Domišljam si, da nisem tipičen Slovenec. Tipično za Slovence naj bi bilo, da ob nedeljah jejo govejo »župo« in da si želijo, da sosedu crkne krava. Jaz nisem poseben častilec goveje juhe, saj iz dneva v dan srečujem goveda v drugačnih situacijah in na drugačnih položajih in si tako niti pod razno ne želim, da bi me še ob nedeljah iz krožnika gnjavil kak vol. Kar pa se sosedovih krav tiče, pa moram tudi kar odkrito povedati, da sosede sicer imam, a nobeden od njih nima krave, tako da sem že vnaprej obvarovan tipičnih slovenskih želja!
Sam pa bi omenjenima tipizacijama dodal še eno in sicer: tipično za Slovence je, da imajo telepatske sposobnosti. Naj takoj tudi priznam, da jaz takih sposobnosti ne premorem niti v najmanjši meri in količini, medtem ko večina mojih sodržavljanov in sodržavljank telepatijo obvlada do potankosti. Kako to vem? Glejte, precej časa prebijem za volanom, v avtu, na magistralkah in lokalnih cestah in opažam, da nihče več ne uporablja smernih kazalcev. Smernikov. Žmigavcev. Ali kakorkoli že imenujete tiste lučke na vaših avtomobilih, ki sem vam zdijo nepomembne, predvsem pa nepotrebne, saj namero kam hočete zaviti, očitno sporočate ostalim udeležencem v prometu s pomočjo telepatije. Švigate zdaj levo zdaj desno, zamenjate vozni pas, se vključujete v promet, prehitevate… vse brez smernih kazalcev. Jaz revež, ki sem netipičen in telepatsko nesposoben, pa se lahko le dobrim zavoram, hitrim refleksom in angelu varuhu zahvalim, da sem še živ.
In me hkrati in obenem čudi, da se očiten prezir, ki ga Slovenci gojimo do teh malih lučk na avtomobilih, ne kaže tudi do lučk, ki so jih naša mesta, ki sledijo (dobesedno) svetlemu zgledu prestolnice, prepolna. Preprepolna! In lučke se ponekod prižgejo še preden ugasnejo sveče, ki smo jih prižgali za Vse svete! Letos je »novoletno okrasje« zagorelo še hitreje. Verjetno zato, ker smo prvega novembra »prižgali svečo manj«, in je bilo treba manj čakati.
In gojim, morda za Slovenca prav netipično željo, da bi se kdo, pa četudi le naši škofje, domislil še kake druge podobne akcije: Bi letos pojedli eno pleskavico manj? Bi letos spili liter medice manj? Bi letos pokozlali en vogal manj? Bi letos kupili eno nepotrebno trapasto darilo manj? Bi letos posekali eno smrekco manj? Bi letos napeljali kak kilometer lučk manj?
Advent je čas priprave, čas pričakovanja. In ne pričakujemo karkoli in kogarkoli. Pričakujemo rojstvo Otroka. In vsaka vsaj polprisebna nosečnica v času, ko »pričakuje« pazi kaj počne, kaj je, kaj pije… da bi se otrok, ki raste v njej, razvijal normalno in zdravo. Prav tako bi mi morali ob pričakovanju Rojstva paziti na svoje početje. Sicer ne bo vse normalno in zdravo.
A advent je tako tuja beseda, čudna, RKCjevska… Veseli december pa je tako naš!
Saj vem, da smo božič njega dni ukradli poganom, a vseeno boli zdaj , ko so si ga novodobni pogani spet prilastili! In sem jim malo nevoščljiv! Tipično za Slovenca, a ne?!
Foto: Svetila
