Najti pravilno ravnotežje med tajnostjo in odprtostjo pri vodenju katerekoli velike ustanove je nekaj podobnega, kakor najti pravo razmerje med sestavinami v svoji pijači: končno ima to mnogo opraviti z okusom. Vendar Gabriel Schoenfeld v svoji novi knjigi Necessary Secrets: National Security, the Media, and the Rule of Law (Nujne skrivnosti: državna varnost, mediji in vladavina prava) pokaže, da se je v Ameriki od časov pred vojno v Vietnamu nihalo nevarno nagnilo.
V tistih časih so tiskovne organizacije podpirale vlado in sodelovale z njo pri varovanju skrivnosti zaradi obrambe državne varnosti. Danes pa lahko kadarkoli vzameš v roke New York Times ali Washington Post in na prvi strani najdeš razkrite vladne skrivnosti.
V Katoliški Cerkvi ni zelo drugače. Vsaj od Drugega vatikanskega koncila (in včasih že veliko pred njim) je razkrivanje v višjih cerkvenih sferah reden pojav. Reden pojav je tudi mrmranje hierarhije zaradi razkrivanja (ki je v veliki meri delo nekaterih članov hierarhije), skupaj s pritoževanjem v nižjih sferah zaradi zlorabljanja tajnosti, kar v cerkvenem življenju ustvarja godrnjav podton.
Med Cerkvijo in državo pa sta vsaj dve občutni razliki.
Prvič, medtem ko razkrivanje skrivnosti glede državne varnosti lahko ogroža življenja, si težko predstavljamo, da bi življenje kogarkoli lahko bilo ogroženo zaradi razkrivanja skrivnosti, kakršno se ponavadi zgodi v Cerkvi. Gre za uničen ugled, spodkopane pomembne projekte, vendar ne za izgubo življenja.
Drugič, o zahtevah po tajnosti in odprtosti na civilnem področju se v ZDA vneto razpravlja. O tem priča obilica člankov in knjig, kot je Schoenfeldova. Nasprotno pa ni nobene resne razprave o uradni tajnosti v Cerkvi. Osnovna razlaga je, da predstojniki odklanjajo priznanje, da sploh obstaja kakšna težava, še manj so se pripravljeni pridružiti premisleku, kako naj bi težavo reševali. Seveda imajo pri tem mnoge pasivne sodelavce, med njimi medije, ki jih podpira Cerkev.
Tu je ponazoritev: Katoliška tiskovna zveza (Catholic Press Association) je letos na svojem letnem zborovanju pripisovala velik pomen temu, da bo prisotnih nekaj škofov, ki bodo razpravljali o razmerju med hierarhijo in tiskom. Škofje so res prišli in razprava je stekla.
Sodeč po poročilih, vprašanja o dobrih in slabih straneh uradne tajnosti niso odprli ne škofje ne prisotni katoliški uredniki. Namesto tega so škofje urednikom zgolj namenili spodbudne besede, skupaj z nasvetom, ki je zdaj že vsem dobro znan, da naj storijo še več, da bodo njihova glasila orodja evangelizacije.
Evangelizacija je zelo dobra zadeva, tega niti ni potrebno razlagati. Vendar tudi v Cerkvi to ni prvobitna naloga poročevalskih medijev. Poročevalski in informativni mediji so zato, da pošteno in točno objavljajo, razlagajo in komentirajo novice. Če bodo katoliški poročevalski mediji to delali, potem bodo posredno prispevali k evangelizaciji. Vendar se bodo naprej in predvsem morali osredotočiti na novice.
Kakor sedaj kaže, je tajnost ovira celo za razpravo o njej. Pred nekaj leti sem iz Rima poročal o zasedenju svetovne škofovske sinode. Seje v celoti potekajo za zaprtimi vrati, informacije prihajajo do novinarjev prek vatikanskega tiskovnega urada. (Podobno poteka velik del splošnih zasedanj škofov ZDA, kot sem drugod omenil že večkrat.)
Med sinodo je kakšen škof predlagal, naj bo predmet enega od prihodnjih zasedanj komuniciranje. Nek prebrisan cerkveni komunikator se je ob tem hihital. “Si predstavljate,” je komentiral “kaj bi novinarji storili z nami, če bi imeli o komuniciranju sinodo za zaprtimi vrati?”
Ko razpravlja o razkrivanju skrivnosti glede državne varnosti, Schoenfeld prepričljivo pokaže, da je šel zlom uradne tajnosti zaradi razkritij v ZDA nevarno daleč. Mislim, da ima prav. Toda Schoenfeld hkrati potrjuje, da se vladne tajnosti lahko zlorablja, kar se v resnici tudi zlorablja ter postane pretveza za “prestopniške vladne dejavnosti”, kot se je zgodilo v aferi Watergate, in za “vzgajališče korupcije”, kot se je zgodilo v preštevilnih primerih.
K običajnemu seznamu slabih posledic zaradi napačne uporabe tajnosti v Cerkvi bi dodal še eno. Ta je od vseh najbolj resna: Stalno (neupravičeno) sklicevanje na tajnost s strani vodstva pri članih razjeda dojemanje, da je Cerkev skupnost – občestvo vere – in končno izpostavlja razjedanju človeško plat občestva. To, da je za mnoge katoličane pretirana raba tajnosti nekaj samoumevnega, je znamenje že storjene škode. Kdaj se bomo torej začeli pogovarjati o teh rečeh?
Vir: Russell Shaw: The Problem of Secrecy
(Russell Shaw je laik, član Opus Dei, upokojeni novinar, nekdanji tiskovni predstavnik škofov ZDA.)
Prevod: Tomaž Maras
