Talijin hram ali beznica?

Sem redni obiskovalec SNG Drame, ki ne pripadam tako imenovani strokovni javnosti, ampak sem človek, ki imam, vsaj upam tako, nekaj malega občutka za dobro in lepo. Opažam, da me že lep čas pretežni del gledaliških predstav pušča hladnega, v zadnjem času pa se mi ob zapuščanju gledališke hiše pojavlja občutek, da sem ogoljufan, izigran, ponižan. Na programu je zelo malo izvirnih odrskih tekstov, zelo pogosto se pojavljajo dramatizacije ali pa celo kar nekaj (čemur rečejo avtorski projekt). Dramaturgi in režiserji krajšajo izvirna dela, dodajajo svoje domislice s katerimi pogosto zdrsnejo tudi na raven dnevnega politikantstva, povsem brez potrebe slačijo igralke in tudi ali predvsem igralce. Moške odrske like igrajo ženske, in ženski liki so moški. Kostumi so brezčasni, največkrat ponošeni staromodni plašči neposredno na goli koži, na odru se po nenapisanem pravilu pojavlja pravi gozd mikrofonov. Pri dolžini predstav ni mere in pavze med dejanji so prej izjema kot pa pravilo. Eni sami piškavi, ceneni in prežvečeni učinki, ki publiko puščajo hladno, kar se pokaže tudi v zdolgočasenem in zgolj vljudnostnem aplavzu. Čas je že, da posplošeno videnje in doživljanje podprem s posameznimi predstavami.

Carlo Goldoni je žal že pokojni in ne more videti, kako se dandanes na slovenskem odru konča njegova komedija Zaljubljenca. S kratko ideološko moraliteto pač. Dvomim, da bi se iskrivi Benečan bil pripravljen plaziti (po vseh štirih) na odru pod dvema ogromnima črnima polivinilastima gmotama. Minimalistična scena da, ne pa povsem nepraktičen domislek, ki sili igralski ansambel med plazilce.

Drago Jančar je še živ in Bog naj nam ga ohrani še vrsto let! Tudi on sam se ni mogel načuditi, kako so do nerazpoznavnosti izmaličili njegovega Desidenta Arnoža. Kot je znano, je od direkcije Drame zahteval, da ponovljene predstave oglašujejo in uprizarjajo ne kot dramo Draga Jančarja, ampak kot odrsko delo »po motivih drame Draga Jančarja«. Naslovni junak, ki ga igra Marko Mandić je skrajno nevrotičen lik že v prvem prizoru in mu je onemogočeno v nadaljevanju predstave napraviti razvoj na besednem in psihološkem polju, zato ga je treba sleči (do zapranih staromodnih gat) in ga primerjati s trpečim Kristusom. V tesni in zanemarjeni dvoranici osrednjega slovenskega gledališča brez mikrofonov ne gre, kajti histerično vpitje je občasno potrebno še elektronsko ojačiti.

Sofokles bi se tudi lahko kaj naučil v Ljubljani. Spoznal bi, da se zbor, ki je v antičnem gledališču obvezen pripovedovalec dogodkov iz zaodrja, lahko nadomesti z eno samo osebo – mojstrom balkanskega roka, ki ustvarja hrup na pragu bolečine. Njegovi umetniški presežki, ki nimajo nobene zveze s Sofoklejevim besedilom, so iz bošnjaščine skrbno prevedeni v slovenščino in se prikazujejo kot nadnapisi (v slovenskem gledališču). Nepokopani Polinejk je obrobnega pomena, bistvo dogajanja je v uporu Antigone trenutni oblasti, Kreonu. Zakaj bi se vendar ukvarjali z vprašanjem nepokopanih? Če jih nočemo videti, teh v Sloveniji pač ni. Odrsko pojavo Kreona je Jurij Zrnec iz mogočnega despota spustil na raven hripavo-kričavega prepirljivca, ki Antigoni, predvsem pa sebi, dokazuje svoj prav. Nadvse priljubljena pozitivna diskriminacija spolov je udejanjena v ženski zasedbi vlog Tereziasa in sla.

Rad povem, da so ustvarjalci Vojne in miru zelo dobro opravili posel, ko so si zadali težko nalogo skrčiti stotine strani romana L. N. Tolstoja v nekajurno predstavo. Seveda mora gledalec vsebino romana poznati, sicer ne more slediti neštetim prizorom in desetinam oseb. Vendar tudi v tej predstavi ni šlo brez nepotrebnih zdrsov. Ne morem mimo perečega vprašanja uporabe mikrofonov, ki so zdaj na stojalih zdaj v rokah igralcev zdaj sami sebi namen. Sprašujem se, zakaj Rostovovi otroci pojejo angleške pesmice. Če že ne pojejo slovensko, naj bi rusko ali francosko (v jeziku ruskega plemstva). Le kolikšen je prispevek Jerneja Šugmana v ženski vlogi na uspeh predstave? Kaj ni v posmeh Rusiji in njeni slavni vojaški zgodovini knez Andrej – časnik cesarske vojske, ki ima na odru Gallusove dvorane na svojem zatilju v rep spete dolge lase? O petelinu, najodmevnejšem odrskem liku te uprizoritve, ne bom pisal, saj smo o njem že prebrali več kot dovolj.

Moje opazke v zvezi z Vojno in mirom so mačji kašelj v primerjavi z mednarodnimi škandali, ki sta jih  povzročila režiser Oliver Frljić in Slovensko mladinsko gledališče z odrskim delom Naše nasilje in vaše nasilje. Slovenci se vse premalo zavedamo, kaj so na domačem in tujih odrih počeli pod pretvezo sodobne umetnosti. Kakšna umetnost vendarle – bogokletje in onečaščanje nacionalnih simbolov. Igralka od tam, od koder lahko kljub teoriji spola kaj potegne le ženska, izvleče državno zastavo. S slovensko zastavo ni bilo problema, se ve, ker Slovenci razumemo sodobne »umetnostne« tokove. Bogokletje v predstavi: Kristus posiljuje muslimanko. Povsem drugače pa je odreagirala na početje naših urbanih barbarov tujina. Poljska javnost in politika sta bili ogorčeni in poljskemu gledališču, ki je gostilo naša umetnike, naj bi odtegnili državna finančna sredstva. Problematična predstava je bila umaknjena z gledališkega festivala v Zürichu, v Berlinu je skupina gledalcev demonstrativno odšla sredi predstave, na Dunaju je bilo več odklonilnih kot pohvalnih kritik. Pred predstavo v Sarajevu se je kardinal Puljić odločno oglasil s protestom. Pol Sarajeva je bilo na nogah. Ker je bila predstava v programu sarajevskega gledališkega festivala, so se odločili, da si jo bodo ogledali le žirija in zanesenjaki in to na lastno odgovornost. Isti režiser je v predstavi Kletev za Janeza Pavla II. nazorno pokazal, da svetnik ni bil nespolno bitje – najprej se je pustil onegaviti ženski in v nadaljevanju bil prištet med pedofile. Zanimivo je brati glavne slovenske časopise in spletne strani. Polni so zgražanja nad zaplankanostjo tako imenovanih desničarjev doma in po Evropi, ki da ne razumejo umetnosti. Glavni krivec za neprimerne odzive na »umetniško ustvarjanje« pa je seveda Katoliška cerkev. SMG je šlo tako daleč, da si je zaradi odločnega posega poljskih kulturnih oblasti (od kod drugod kot iz Ljubljane) privoščilo odprto pismo Jeanu Claudu Junkerju v katerem blatijo poljsko oblast.

Za to umetniško mizerijo ni nikoli dovolj javnega denarja. Med kritiki države – mačehe je nadvse glasen letošnji govornik na podelitvi Prešernovih nagrad. In to on, ki nima mere pri državnem koritu! On, ki zapravlja denar s Pokrajinami, on ki poneumlja obiskovalce Drame s politikantstvom v predstavi EvropaSlika ne laže.

Ja, vse to so cesarjeva nova oblačila našega gledališča.

Foto: Slovensko mladinsko gledališče