Taizé je kraj v Franciji, ki ga letno obišče več deset tisoč ljudi s celega sveta. Letos se je tja spet odpravil poln avtobus mladih Slovencev. Vsak izmed udeležencev prispe s svojimi premišljanji in vprašanji, glede katerih si je v tem tednu želel priti na jasno. Kot že desetletja poprej je grič tudi danes zavetje mladim, ki romajo tja z željo po miru, veselju in zavetju v tem viharnem svetu.
Začetki in jedro
Več kot tisočletje nazaj so območje v okolici naselili benediktinci. Opatija v Clunyju je bila eno največjih in najvplivnejših središč krščanstva v Evropi. Od mogočne cerkve ostaja zgolj zvonik. V slikovito pokrajino s kamnitimi zgradbami je med drugo svetovno vojno prišel mladi Švicar Roger Schutz. Iskal je kraj, kjer bi lahko zrasla preprosta skupnost. Ni dolgo ostal sam – kmalu po vojni je s prijatelji ustanovil skupnost, katere počelo so bili trije blagri: veselje, preprostost in usmiljenje. Iskrenost, s katero so bratje živeli te blagre, je kmalu postala magnet za mnoge.
Že med 2. svetovno vojno so prihajali begunci po pomoč k bratu Rogerju. Po vojni je vas odprla vrata sirotam in tudi nemškim ujetnikom, ki so bili prej nameščeni v bližnjem taborišču. Prvi bratje so izpovedali obljube leta 1949, vendar je bil to šele začetek skupnosti in njihovega življenja. Poleg preprostosti, celibata in življenja v skupnosti so se bratje zavezali k redni molitvi in delu za spravo. Že od začetka so veljala določena načela, ki tako za brate kot za obiskovalce veljajo še danes. Taizé je postal zatočišče tudi za preostale ljudi, za tiste, ki iščejo mir, skupnost, veselje, iskrenost in dobroto – mlade, družine in starejše. Vsakdo od njih je povabljen, da med bivanjem v vasi prispeva h gradnji skupnosti, si prizadeva za osebnostno rast in išče nove ideje ter spoznanja, ki ga bodo spremljala, še ko bo čudoviti kraj že zdavnaj pustil za seboj.
V Taizéju čas teče drugače
Kljub vsemu je treba priznati, da Taizéja ni lahko pustiti za sabo, sploh ko se človek privadi na počasno življenje. Večina obiskovalcev se mora navaditi, da čas v Taizéju teče drugače kot v hitrem zunanjem svetu. Dnevi se zdijo drug drugemu enaki, saj se urnik le redko spremeni.
Zjutraj se je mogoče udeležiti svete maše, ki je vsak dan v drugem jeziku, sledita skupna molitev in zajtrk. Ravno molitev in obroki predstavljajo osnovni ustroj Taizéja. Za molitev se vsi – tako udeleženci kot bratje iz skupnosti – zberemo v Cerkvi sprave in na edinstven način vstopimo v molitev, ki jo zaznamujejo slavni taizéjski spevi in daljša tišina. Potek dopoldneva in popoldneva je odvisen od naloge, ki jo udeleženec dobi – tisti, ki dobijo dopoldansko nalogo, imajo pogovorne skupine na sporedu popoldne in obratno.
Poleg tega, da Taizé brez pomoči udeležencev pri praktičnih preprostih opravilih, kot so na primer priprava kosila, čiščenje stranišč, pomivanje po zajtrku, sprejemanje dostavljenih živil in priprava cerkve za molitev, ne bi obstal, skrivajo opravila tudi drugačen, globlji pomen in vrednote. Služenje drugim, prostovoljstvo, veselje, pesem, sprejemanje, dobra volja, sodelovanje in prilagajanje zaznamujejo te aktivnosti. Hkrati pa poteka spoznavanje drugih kultur, iskanje podobnosti namesto opažanja razlik, začetki prijateljstva, za konec pa zadovoljstvo, da je delo dobro opravljeno.
Vse te različne ljudi povezujejo molitev, obroki hrane in iskanje poglobljenih odnosov
Opravilom ali pogovornim skupinam sledita molitev in kosilo, popoldan poteka podobno kot dopoldan. Po večerji se množica ljudi še zadnjič zbere pri molitvi v cerkvi, zatem pa se vsak posameznik odloči, kako bo preživel preostanek dneva. Edino, kar torej zares povezuje toliko različnih ljudi – prodajalca umetnin v zasebni galeriji, muzikologa, študentko arhitekture, zgodovinarja, delovno terapevtko, inženirja energetike, vrtnarja, študentko gozdarstva in kopico drugih, je trikrat dnevno molitev, ki jo naznanijo zvonovi, in trije dnevni obroki, na katere se je, prav tako kot na vse drugo, treba navaditi. Množica ljudi vseh starostnih skupin iz vsega sveta namreč prinese ogromno raznolikost, ki v kombinaciji s preprostostjo ponuja nemalo zanimivih, a hkrati okusnih jedi.
Taizé je zagotovo kraj, kjer odnosi rastejo in se poglabljajo, saj ni množice motečih zunanjih dejavnikov, h katerim bi bežali, kadar se po pomoč ne moremo zateči k svojim bližnjim, hkrati pa se je skoraj na vsakem koraku mogoče učiti od srčnih ljudi. Najprej od taizéjskih bratov, ki kljub spoštovanju, ki ga uživajo med ljudmi po svetu, mladim, ki jih en večer v tednu povabijo na obisk v samostan, osebno postrežejo s kosom kruha in so tako zgled služenja bratom in sestram v Kristusu. Želijo slišati mnenje obiskovalcev o trenutnih problemih, zanima jih njihov vsakdan, pripravljeni so poslušati tudi najbolj banalne stvari. Želijo jih slišati.
V Taizéju se pogosto debatira o tem, kako sprejeti človeka, kakršen je
Velik zgled v odnosih z ljudmi so tudi soudeleženci tedna v Taizéju, na primer mlado dekle, ki mi je pojasnilo, da ima občutek, da ji je Bog določene ljudi v življenje poslal, ker potrebujejo nekoga, ki bo zanje molil. Za raznovrstne pogovore je največ priložnosti v bibličnih skupinah, kjer lahko s sovrstniki, ki so ti hkrati tako blizu in tako daleč, odkrito debatiraš na primer o dejstvu, da nam gredo nekateri ljudje na živce, ne da bi nam kaj hudega storili, a jih je kljub vsemu treba sprejeti prav takšne, kakršni so. Ali pa skupaj osvetlimo trenutke, ko smo ravno to lahko storili.
Ti in še drugi zgledi dajejo občutek, da vedno lahko postaneš boljši človek, hkrati pa napolnjujejo s spoznanjem, da si kljub različni narodnosti, barvi kože ali verski pripadnosti nismo tako različni, kot se zdi na prvi pogled.
Vse podobnosti z drugimi in tudi razlike pa privedejo do nujnega in potrebnega prevpraševanja, kdo sem. V takšni množici ljudi je skoraj neizogiben del doživetja tudi primerjava tradicije posameznih narodov, običajev in vsakdana v različnih državah. Tako smo lahko Slovenci ponosno pokazali značilne pustne maske in opisali le del bogate kulturne dediščine, pri primerjavi kletvic pa so avtohtone slovenske fraze požele le salve smeha. Smeh je namreč nalezljiv v vseh jezikih enako. Še posebej pa v nizozemščini. Tudi bratje so v skupnih uvodih pred razdelitvijo v biblične skupine spodbujali k zavedanju sebe ter ohranjanju svoje kulture, ne pa k zlivanju v eno monotono celoto.
Da bi bili eno
Br. Roger, ki je izhajal iz švicarske protestantske družine, je želel, da Taizé ne bi bil le zbirališče njegovih prijateljev in enako mislečih. Želel je, da skupnost, v kateri bivajo kristjani različnih denominacij, bratje iz različnih kulturnih okolij in v narodnostno zelo mešanem občestvu, postane jasno znamenje vsem, da je sobivanje možno. Ne le, da se lahko živi drug ob drugem, a hkrati malo drug mimo drugega, kljub razlikam so del ene družine. Br. Rogerju je bilo jasno, da je Kristusova ljubezen večja od vseh razlik, ki jih mi lahko naštejemo, in da je to marsikdaj izgovor oz. ugovor naše sebičnosti.
Za mladega katoliškega udeleženca je obisk Taizéja priložnost, da se sreča npr. z mladimi protestanti, agnostiki ali s tistimi, ki na Boga sploh še pomislili niso. Sprva te šokira izjava Belgijca, da v Boga ne verjame – le kako se je potem znašel tu na nekakšnih duhovnih vajah? Preseneti te, kako sovrstnica iz Nemčije vidi molitev, kako občestvo, iz katerega je prišel Poljak, duši njegov odnos z Bogom. A po vsej tej iskrenosti z enako iskrenostjo upaš vprašati sebe zelo osebna, intimna vprašanja vere. In na stvari, ki si jih imel za samoumevne, dobiš drugačne poglede ali pa se ti odpre nov horizont lepote, ko slišiš premišljanje vrstnice.
Kdo sem v tem prostranem svetu
Glavna spodbuda letošnjega leta je gradnja skupnosti, saj to predstavlja enega od izzivov današnje družbe. Kako se med seboj povezovati, a hkrati ohranjati svojo identiteto? Kaj lahko prav vsak izmed nas stori, da bo skupnost rasla in se bodo ljudje v njej počutili sprejete kot del velike družine? Kako razširiti meje našega srca? Pri iskanju odgovorov in pri pogovorih o globalizaciji, onesnaževanju okolja in prostovoljstvu ne manjka novih vprašanj.
Preostali svet je v taizéjski vsakdan tako popolnoma vključen, hkrati pa znaki nenehne povezanosti s svetom niso zlahka opazni – mladi pri večerji debatirajo, v vrtu tišine berejo knjige, v prostem času se igrajo družabne igre. Mnogi od njih niti enkrat na dan ne pogledajo telefona. Napak pa bi bilo trditi, da se socialnih omrežij v Taizéju sploh ne uporablja – ob koncu tedna je izmenjava kontaktov ključna, saj se z večino od teh ljudi srečaš prvič in zadnjič v življenju. Verjetno je mahanje nemškemu avtobusu prav zato tako navdušeno, saj lahko prijateljem, od katerih si se že prej poslovil, še zadnjič pokažeš, kako iskreno vesel in hvaležen si, da si jih spoznal.
Z občutki hvaležnosti domov
Naj uživajo v življenju, jim zaželiš, ko jim sežeš v roko in jih stisneš v objem. V te štiri besede skušaš ujeti svoja občutja glede Taizéja. Kljub temu da besede nameniš njim, jih na srce položiš tudi sebi. Naj ne pustijo, da bi jim čudovite stvari, ki so jih izkusili v Taizéju in drugje, postale samoumevne, pa naj bodo to odnosi v družini, dobra hrana, čista stranišča, dih jemajoče polje sončnic v bližini ali čarobno presevanje svetlobe skozi vitraj v cerkvi, z zvezdami posejano nočno nebo, prijatelji, ki ti ozvezdja pojasnjujejo, pesem, ki odmeva po griču, veselje do življenja ali pa občutek, da si doma.
Zadnjemu pogledu na cerkev, v kateri si preživel toliko časa ta teden, se ni mogoče izogniti. V tebi se ves čas odvija cela paleta občutij, od hvaležnosti, odločnosti, veselja, notranjega miru in tišine pa vse do iskrenega hrepenenja po ponovnem prihodu v kraj, ki ti je v zgolj enem tednu tako zelo prirasel k srcu. Že ob odhodu začneš pogrešati vzdušje, ki ti postavlja tisočera nova vprašanja, o katerih bi rad debatiral, in hkrati obljublja mnogo odgovorov.
Poskušaš ponotranjiti globoko misel, ki je bila izpostavljena v biblični skupini: Bog bo do tebe našel pot, po kateri ga boš zmožen sprejeti: v različnih verstvih, v odnosih, prostovoljstvu, jeziku, smehu, čudoviti naravi, v cerkvi ali pa v Taizéju.
Fotografije so iz arhiva Katoliške mladine.
