Ko sem pred časom slišala o nameravani pobudi, da se Muzej slovenske osamosvojitve, ki je bil v prejšnjem letu ustanovljen, pridruži Muzeju novejše zgodovine, se mi je obudil spomin na leta mojega otroštva pred več kot 60 leti.
Moj oče je bil upravitelj podeželske šole in trn v peti režimu, ker je hodil v cerkev. Ker je bil dober učitelj in so nekateri verjeli, da ima od samega Tita dovoljenje, da hodi v cerkev, so ga pustili pri miru, vsekakor pa so ga nadzorovali. Ko se je spremenil sistem osnovnega šolstva in se je pričelo osemletno osnovno šolanje, so našo šolo priključili OŠ Štore, za namestnico ravnatelja pa določili mlado učiteljico, ki je bila režimu vdana. Oče ni imel nobene možnosti, da se pritoži, saj je bil degradiran, bilo je namreč “vse po zakonu”. Vem pa, da ga je bolelo, saj smo tudi otroci to opazili, čeprav drugače o razmerah v družbi ni govoril pred nami. Vedel je, da ga nadzorujejo.
Čez tak režim, kjer te oblast ves čas nadzoruje in kjer lahko ostaneš brez službe, če nisi “naš”, smo Slovenci z veliko večino napravili križ, ko smo se na plebiscitu odločili za samostojno državo. A danes se sprašujemo, ali smo to res naredili? Mar se ni pritihotapil nazaj pod krinko Svobode? Ko so govorili, da je prostorska stiska vzrok za združitev muzejev, da nihče zaradi združitve ne bo izgubil službe … se je v mojih mislih zbudil scenarij, ki je pred dvema dnevoma dobil potrditev v vesti, da je za novo v. d. direktorja imenovana ga. Nataša Robežnik. Seveda nova ustanova rabi direktorja, ki pa ga lahko oblast nastavi po svoji izbiri. Če bi namreč dr. Jožeta Dežmana, ki je sistemu trn v peti, razrešili, bi dvignili preveč prahu, tako pa je spet “vse po zakonu” …
V imenu novega muzeja so tudi izpustili besedo »osamosvojitev«, ker pač osamosvojitev Slovenije nekaterim ni bila nikoli intimna opcija. So pa s figo v žepu morali sodelovati in si nadeti prisilen nasmešek, če so hoteli ostati v prvih vrstah oblasti, da so se potem po tihem vrnili in prijeli vajeti tako dobro v roke, da se bo vse godilo po njihovem scenariju.
Temu pa se reče totalitarizem, čeprav je vse skupaj zamaskirano in čeprav so jih polna usta demokracije. A če se minister in premier opravičita lokalnemu županu, potem še otrok uvidi, kdo v ozadju vodi državo …
In kam nas peljejo v imenu Svobode.
Bogdana Počivavšek
