Svetovni etos: globalno in lokalno

svetovni etos zbornikZbornik Svetovni etos: globalno in lokalno, ki sta ga uredila Marko Pavliha in Borut Ošlaj, je nastal obok istoimenskem posvetu, ki je potekal 12. aprila 2013 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Gibanje svetovni etos, ki ga je utemeljil teolog Hans Küng in na katerega se osebno vežejo tudi ustvarjalci zbornika, kot svoje temeljne namene označuje izvrševanje in pospeševanje medkulturnega in medverskega dialoga ter raziskovanje in izobraževanje na tem področju.

V čem se tovrstna razmišljanja, ki jih v času aktualne vsesplošne krize ne primanjkuje, v zborniku razlikujejo od drugih? Ena izmed na prvi pogled očitnih drugačnosti tega zbornika je raznorodnost njegovih avtorjev, kar je sicer v nasprotju z večino razprav v slovenskem okolju, kjer »prevladujeta svetovnonazorsko in ideološko sektaštvo, ki se trudita svet (do)misliti in reševati tako, da mu vsiljujeta svoje lastne ideje in pri tem izključujeta vse ostale,« kot je zapisano v predgovoru. Ne glede na vse razlike naj bi avtorje vendarle povezovalo najprej »prizadevanje po etičnosti in udejanjeni človečnosti« in široko gibanje svetovnega etosa v svojem iskanju univerzalnih etičnih osnov, ki ga v tem zborniku prikažejo v različnih kontekstih, pri čemer temeljnih nazorov samega gibanja ne postavljajo pod resen vprašaj.

Marko Pavliha zbornik odpira z generalnim razmislekom o stanju slovenske družbe in išče rešitve za njeno ‘očiščenje in pomladitev’. Kratko analizira nekatere nevarne igre, ki jih igra današnji človek  in ga lahko stanejo obstoja (lahkota, propad med revnimi in bogatimi, uničevanje okolja, nasilje…). Med te igre šteje tudi partitokracijo in korporakracijo in poziva, da je rešitev v drugačni (‘višji’) zavesti, ki bo te pojave presegla s pomočjo družinskega okolja in etične vzgoje ter prispevala k temu, da bo civilna družba premagala egoistične interese strank.

Nadaljnji prispevki v zborniku so bolj specializirani, kratko si oglejmo nekatere. Tako Lenart Škof razmišlja o ‘etnocentrični’ filozofiji in etiki Richarda Rortyja v odnosu do svetovnega etosa in etičnih naukov Dalai lame. Manca Košir spregovori o tabu temi današnje družbe – smrti, ki se kot ‘drobcen problem’ zanjo kaže npr. ko organizatorji predavanj za starejše prosijo, naj raje ne govori o smrti. Problem je večji, ko se s smrtjo srečamo na povsem osebni ravni. Za Manco Košir je na družbenem področju velik problem dejstvo, da na medicinski fakulteti študentje nimajo vsebin o umiranju in smrti, še večji problem pa je odnos do hiše hospica, ki nima urejenega financiranja oz. je država ne uvrsti ne v zdravstveni sistem ne v sistem socialnega skrbstva.

Janez Juhant osvetli problematiko slovenske tranzicije ob pogojenosti s totalitarnimi vzorci, ki otežujejo pristnost naše govorice in zavirajo sposobnost dialoga v naši družbi. Pri tem izpostavlja problematiko lustracije, očiščenja spomina in spreobrnenja (k večji empatiji), ki po Juhantu vključuje določene religiozne postavke, ki so prisotne v svetovnem etosu.

Karel Gržan razmišlja o polarizaciji v Cerkvi in njenemu preseganju po modelu Svete Trojice. Zvone Štubelj na podlagi Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu II. vatikanskega koncila odkriva poti za ekumenski in medverski dialog,  in kliče k novemu ekumenskemu koncilu Katoliške cerkve, na katerem bi nagovorili odprta vprašanja in bi (po Walterju Kasperju) prispeval k temu, da bi Cerkev postala »znamenje in orodje odprtosti in svobode.«

Prispevka Petra Kovačiča Peršina in Maše Gedrin se vežeta na vprašanje svetovnega etosa v vzgoji in izobraževanju, kar na konkretnem primeru projekta v osnovnih šolah opišeta Špela Čekada Zorn in Andreja Dobnikar. Matija Kovačič obravnava gospodarsko in politično krizo, katere vzrok vidi v nespoštovanju etičnih načel in strankokraciji. Rešitev iz le-te vidi v neposredni demokraciji in zavezanosti Kodeksu vrednot neodvisnega poslanca, vendar se sprašuje, ali smo za kaj takega kot nacija že dovolj politično zreli in suvereni.

Marjan Strajna obravnava odnos Hansa Künga do gospodarskega sistema, ki daje prednost socialno tržnemu pred čistim tržnim gospodarstvom in zavrača mišljenje, da trgi delujejo racionalno in samoregulacijsko. Pri tem se zavzema, da etika ne bi bila nekaj obrobnega napram gospodarstvu in politiki, marveč o moralnem ogrodju družbenih podsistemov in etično utemeljeni podjetniški kulturi. Cvetka Hedžet Tóth poudarja posvetni duh v svetovnem etosu, ki ga utemeljuje na temeljnem zaupanju (reči stvarnosti da), ki je podlaga svetovnega etosa, takšnega, ki je (po Küngu) »sprejemljiv tako za velike religije kot tudi za neverujoče, humaniste, posvetneže.« Nekoliko v nasprotno smer razvija svojo misel Jože Ramovš, ki antropološko utemeljuje duhovnost kot osrednje deblo etike in odkriva v sodobni družbi porast posluha za duhovnost, ki jo temeljno razume kot »veselje nad presežnim v vsakdanji danosti in hvaležnosti za dar stvarnosti… Presežno se nam razodeva v daru dosegljivega, zlasti v daru naše etičnosti.«

Krajši prispevek Roka Svetliča išče ontološke utemeljitve za sodobno pravo in državo. Klemen Jaklič razvija v prispevku vrednoto enakega spoštovanja do vsakega človeškega bitja, ki naj bo temelj družbenih projektov. Enako spoštovanje avtor razume tako, »da ima prav vsak nosilec človekovega dostojanstva enako moralno pravico do zagotovitve učinkovitega uresničevanja v lastnem življenju… ne gleda na moralno arbitrarne elemente, ki bi sicer že v samem štartu poteptali takšno enako spoštovanje.«

Zbornik zaokroži Borut Ošljaj z analizo slovenskega javnega prostora z vidika moralnosti, pri čemer vzroke za moralni vakuum v njem vidi v nezadostnem procesu sekularizacije. Zelo kritičen je do »cerkveno-katoliške morale«, ki je »v marsičem vulgarna« in si »na dvomljiv način skuša utreti pot v osrčje javnega prostora«. Izpostavlja specifičnost odpustkov, ki jih razume kot »morda celo ključni element cerkvenega moralnega sistema, ki v veliki meri že stoletja nevede soustvarja pogoje za dvojno moralnost, zahrbtnost, hinavščino, neodgovornost, nekritičnost, nedialoškost in netransparentnost.« Moralni prestopki se po Ošljaju v Cerkvi zato obravnavajo šepetaje, ta vpliv pa se širi na celotno družbo, ki v nasprotju z družbami s protestantsko tradicijo, probleme pometa pod preprogo, češ da jih lahko naknadno »elegantno uredimo z župnikom.« Iz tona zapisanega sklepam, da je avtor pri tem vprašanju precej tendenciozen in nekoliko odstopa od sicer dobronamernega in v dialog usmerjenega tona zbornika.

Zbornik Svetovni etos: globalno in lokalno je velik projekt in precejšen zalogaj za zbrano branje (244 strani), predvsem pa je lahko dobra izhodiščna točka za nadaljevanje dialoga o našem sobivanju in etičnem delovanju, saj na vsa globalna in lokalna vprašanja, ki se odprejo, ne moremo dati instantnih odgovorov.

Več informacij o knjigi in o možnostih nakupa (po ceni 15 evr) na spletni strani svetovnietos.si.