Svetopisemske ikone vere in življenj (1. del)

1. ikona: »Glejte, človek« (Jn 5,19) – ikona človeka

Ko je Janez Pavel II. leta 1985 obiskal Peru, so mu predstavniki indijanskih plemen vrnili Biblijo, »kajti« kot so zapisali, »v petih stoletjih nam ni dala ljubezni, miru in pravice. Bodite tako dobri, vzemite nazaj svojo Biblijo in jo vrnite našim zatiralcem, ki mnogo bolj kot mi potrebujejo v njej zapisane moralne zapovedi. Resnično, s prihodom Krištofa Kolumba so Ameriki vsilili evropsko kulturo, jezik, vero in vrednote.«

Kaj se je pravzaprav zgodilo s tem prihodom Kolumba? Človek ni prepoznal človeka!

Ko je Kolumb ob jutranji zori tistega 12. oktobra 1492 srečal prve staroselce na karibskem otočku, ki ga je krstil za San Salvador (Sveti Odrešenik!), se je pripetilo nekaj nezaslišanega in žalostnega, da je človek srečal samega sebe in se ni prepoznal. Ta veličasten zgodovinski dogodek je potem zaznamoval tragičen polom. To srečanje človeka s samim seboj je propadlo iz mnogih vzrokov. Najprej je bil tu večvrednosti kompleks Evropejcev, ki so besedo človek bili pripravljeni priznati le zase. Svoje pa je prispevala tudi kultura staroselcev; ti so imeli zaradi svojih umišljenih religioznih predstav konkvistadorje za bogove, ki se vračajo po dolgoletnem izgnanstvu. Oboje je povzročilo, da je imel Evropejec Indijanca za »sužnja«, Indijanec pa je v Evropejcu videl »boga«; v človeku nista bila pripravljena in ne sposobna prepoznati človeka, ker nihče od njiju ni znal sprejeti različnosti in drugačnosti kot vrednoto, pa tudi ne praktično sprejeti, da sta brata, »da je Bog enega tudi Bog drugega…da je resnični Bog lahko samo kot Bog vseh ljudi in je usmiljenje enako za vse«, o čemer nam na vsaki strani sporoča SP, ki v praktični veri zahteva brezpogojno gojitev človečnosti (Mt 25, 31-46).

Gojiti človečnost kot uresničitev Svetega pisma – praktična vera!

Ne moreš biti človek po božji zamisli, če ostaneš zaprt v lastne meje; zares človek postajaš, ko se uspeš povzpeti na takšno raven človečnosti, ki zmore priznavati in sprejemati različnost kot osnovo za kulturo bratstva, kot osnovo za pravičnost in ljubezen, kot osnovo za verovanje v enega Boga .

Osebno vzporedje: ko je Pilat pokazal prebičanega in s trnjem kronanega Jezusa množici, ji je hotel sporočiti, da je Jezus človek, da je eden izmed njih, da je ranljiv, krvavi, da trpi kakor vsakdo izmed njih, hotel je doseči sočutje – simpatijo do trpinčenega, a množica se kljub svojemu krvavenju pod okupatorjem, kljub svojemu ponižanju in brezpravnosti, kljub preziru, ki ga je bila deležna s strani verskih voditeljev; ta množica v svoji neobčutenosti in preziru življenja ni bila sposobna v njem začutiti svojo lastno navzočnost, se ni hotela prepoznati v tem človeku in je zanj raje izbrala smrt, s tem pa tudi zavrnila polno življenje zase.

Kadar postanem prezahteven do ljudi ali celo do sebe samega, ko bi zaradi drugačnosti, nebogljenosti, nemoči začel prezirati druge ali pa sebe, ko bi berače najraje spodil izpred cerkve in razpuščeno mularijo iz veroučne učilnice… tedaj si prikličem v spomin ta evangeljski prizor in si rečem: »Glej, človek!«; glej, samo človek je, samo ljudje smo – opljuvani, prebičani, ranjeni na križevem potu.

»Imej usmiljenje in bodi sočuten!«, mi tedaj zahteva prebujeni človek v meni.

2. ikona: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27, 46) – ikona zapuščenosti

Moj Bog, zakaj? Le kdo izmed nas si v svojih nočeh na Kalvariji še ni zastavljal tega vprašanja? Kako se naj sprijaznimo s težo trpljenja, ki pritiska in stiska človeka vse od stvarjenja naprej. Kako se naj sprijaznimo z božjim molkom, s tem mračnim molkom odsotnega, s to odsotnostjo sočutja Njega, ki je usmiljen in dober; kako naj ne bomo ogorčeni nad to nemočjo Njega, ki je sicer vsemogočen, a je odšel v svoj mračni molk odsotnega (prim. J. Ratzinger)?

Kako naj sprejmem to »noč nad Kalvarijo«, ko vendar Bog sam v teh teminah zavrže svoje privilegije, ko trepeta pred smrtjo, ko pusti svojo ljubezen križati, pohoditi, opljuvati in osramotiti vse do te mere, da se zdi ta poraz kot njegova usoda in razkrinkanje vsega, kar upa in zaupa v presežnost in v božjo prisotnost; razkrinka kot utvaro in alibi za beg iz življenja v mazohistično sprejemanje trpljenja?

Je mogoče, da pa bi bilo to trpljenje iz zapuščenosti na križu tako rekoč sinonim za doživljanje tega, kar prihaja izza moje meje, tega, kar prihaja od zunaj, kar me presega, kjer si ne zadostujem, kjer si ne morem pomagati sam, a hkrati brez mene pomoč zame ni mogoča, ko moram v krvi duše sprejemati dejstvo: »Ne morem se odrešiti sam, a ne morem biti odrešen brez mene samega«. Je torej vrednost življenja prav v tem, da v totalni zapuščenosti zmorem izročiti življenje Bogu, da mu zmorem izročiti svojo dušo – svoje bivanje, da zmorem izstopiti iz sebe in tako vstopiti v Boga samega, ki me ni zapustil, le jaz sem bil zunaj njega; je ta zapuščenost od Boga pogoj, da lahko prestopim v božje?

In s tem, ko vstopam v Boga, kot bi dejali mistiki, življenje ne teče več mimo, v tem življenju ni več odsotna in zanikana transcendentnost, ampak ji je ta dodana kot zadnja, prava resničnost, v kateri se prepoznam s celoto svoje osebe, kjer lahko zaradi prestopa v božje začutim polnost svoje lastne razširjene navzočnosti in kjer lahko dokončno premagam osamljenost in zapuščenost.

Osebno vzporedje: in potem noč na Kalvariji použije zarja, sončni žarki prihajajo kot angeli, ki mi strežejo in v notranjosti se mi tiho oglasi On, za katerega sem mislil, da me je zapustil: »zakaj vedno znova podvomiš?«, mi poočita, »saj ne morem, da ne bi bil s teboj!«

3. ikona: »Ne bodite v skrbeh za svoje življenje« (Mt 6, 25) – ikona skrbi

Človek je bitje skrbi. Kar naprej nas nekaj skrbi, ker nas je strah, ker se za nekaj bojimo, ker vase nismo gotovi, ker življenja ne obvladamo, ničesar nimamo čisto zares. Bojimo se za svoj obstoj, za življenje. Bojimo se trpljenja, bojimo se za zdravje, za svoje prijatelje, za člane družine. Bojimo se za našo domovino, za Cerkev…

Poln nahrbtnik strahu imamo na teh naših poteh življenja! Skrbi zaposlujejo naše misli, naša čustva, zavirajo naše odločitve, dušijo naše zaupanje in samozaupanje, določajo način našega verovanja in obračanja na Gospoda, dajejo ton našemu razpoloženju in odmerjajo naše spanje.

Kako ukrotiti svoje skrbi, kako jih premagati, da ne bodo določale barve našega življenja? Je rešitev v tem, da postanemo brezskrbni in hladni, da se odpovemo svojim ambicijam, da postanemo brezbrižni za druge, da postanemo minimalisti in poskrbimo za vse oblike zavarovanosti in da v ničemer ne tvegamo? Pa bodo potem naše skrbi res splahnele? Žal ni rešitve v tej smeri, da bi si v svojih skrbeh lahko predvsem sami pomagali in se od njih sami odrešili.

»Preloži svoje breme na Gospoda, on bo skrbel zate!« (Ps 55,23). Tako preprosto nam svetuje psalmist: prinesi in položi svoje skrbi pred Boga! Lahko bi rekli tudi drugače: Ne imej se za tako pomembnega, ne domišljaj si, da je vse v tvojih rokah, da moraš vse sam storiti, da je odvisno le od tvoje moči; ne pričakuj, da se bo vse tako logično dogajalo; ne izključuj božjega posega, dopuščaj skrivnost, dopuščaj čudež, povabi in sprejmi božjo milost, božjo ljubezen. Upoštevaj in dopusti, da je vsaka človeška roka lahko božja roka, da je vsako človeško oko lahko božje oko, vsako človeško uho lahko božje uho, vsaka človeška beseda lahko božja beseda. Dopusti, da te objamejo vse te roke, da te pogledajo vse te oči, da ti prisluhnejo vsa ta ušesa, da te nagovorijo vsa ta usta. V oblake in potoke, v sonce in veter izroči svoje skrbi, naj jih ponesejo pred Boga in potem sprejmi »Božji mir, ki bo varoval tvoje srce in tvoje misli« (prim. Flp 4,7).

Osebno vzporedje: naj bo to tvoja molitev, molitev bolj izročanja kot prosjačenja, molitev ponižnega priznanja, da ni vse v tvojih rokah, molitev zahvale, da imaš pred koga položiti svoje skrbi ali pa ga povabiti vanje!

Opomba: razmišljanje je bilo predstavljeno na 22. postnih večerih na Teološki fakulteti. Se nadaljuje.

Foto: franciskani.si