Če razodetje predstavlja trenutek, ko je Bogu uspelo doseči človeka, kako naj ga opredelimo? S pojmi optike in akustike? Je šlo za vizijo, glas? Je bil piano ali klavir? Je slednje vprašanje bolj groteskno, kakor če vprašamo po smeri in hitrosti vetra, ki je vel nad vodami (prim. 1 Mz 1,2)? Drži, da so preroki trdili, da so videli, da so slišali. Vendar te vrste videnja in slišanja ne morejo biti predmet psihološke ali fiziološke analize. Je svetopisemski prerok trdil, da se je z Bogom srečal na način, kot je vsak dan srečeval svoje sodobnike? Na način kot je Aristotel srečal Aleksandra Velikega?
Če je razodetje bilo zgolj psiho-fizično dejstvo, potem ne predstavlja veliko več kot človeško izkušnjo, dogodek v življenju človeka. Vendar, kakor je kamniti kip več kot kamen iz katerega je izklesan, tako je razodetje več kakor človeška izkušnja. Drži, razodetje, ki se človeku ne bi razodelo v obliki izkušnje, bi bilo kot kip oblikovan iz zraka. Vendar je človeška izkušnja samo del celote tega, kar se je resnično dogajalo pri razodetju, zato posledično dogodka razodetja ne smemo (popolnoma) enačiti s človeško izkušnjo razodetja.
Bog je neskončno bolj vzvišen
Bog v judovstvu ne razodeva samega sebe; razodeva samo svojo pot. Judovstvo ne govori o Božjem samo-razodetju, ampak o razodetju njegovega nauka človeku. Sveto pismo odseva Božje razodevanje njegovega odnosa do zgodovine in ne razodetje njega samega. Tudi njegova volja in njegova modrost se ne kažeta v celoti po prerokih . Preroštvo presega človeško modrost, Božja ljubezen pa presega preroštvo. Ta duhovna hierarhija je izrecno navedena pri rabinih.
»Vprašali so Modrost: Kakšna naj bo kazen za grešnika? In Modrost je odvrnila: Grešnike preganja hudobija (Prg 13,21). Vprašali so preroka: Kaj naj bo kazen za grešnika? In prerok je odgovoril: Duša, ki greši, umre. (Ezk 18,4.20) Vprašali so Svetega, naj bo slavljen: Kaj naj bo kazen za grešnika? In odgovoril je: Naj se spokori in spravljen bo.«
Bog je neskončno bolj vzvišen, kot pa so preroki lahko dojeli, in nebeška modrost je globlja od tega, kar vsebuje Postava v svoji današnji obliki.
Ali so torej besede Svetega pisma enakega obsega in so istovetne z Božjimi besedami? Predpostavimo, da je Sveto pismo, kot ga poznamo, sestavljeno iz Božjih biserov in iz diamantov, ki so jih izbrusile preroške duše, vse skupaj pa je postavljeno v človeški okvir. Toda kdo si bo drznil biti strokovnjak, ki bo razločil med tistim, kar je božanskega, in tistim, kar je »malo nižje« od božanskega? Kaj je Božji duh in kaj so Amosove besede? Božji duh je postavljen v človeški jezik in kdo bo sodil, kaj je vsebina in kaj okvir?
Razodetje ni monolog
S tem, ko vztraja pri razodevajočem značaju Svetega pisma, je dogmatična teologija pogosto izgubila vidik globokega in odločilnega deleža človeka. Prerok namreč ni pasivni sprejemnik, snemalna naprava, na katerega nekaj deluje od zunaj, brez prisotnosti njegovega srca in volje, niti ni človek, ki je do uvida prišel s svojimi lastnimi močmi in delom. Prerokova osebnost je nekako enost navdihnjenja in izkušenj, posega in odgovora. Za vsak predmet zunaj njega je v njem občutek, za vsak dogodek razodetja, ki se mu je zgodil, je v njem odziv, za vsak drobec resnice, ki ga je prejel, je v njem razumevanje, ki ga mora doseči.
Celo v trenutku dogodka je, kot smo poučeni, dejavni partner v dogodku. Njegov odgovor na to, kar mu je razkrito, spremeni razodetje v dialog. V nekem smislu je preroštvo zgrajeno iz razodetja Boga in so-razodetja človeka. Delež preroka se je pokazal ne samo v tem, kar je bil sposoben dati, ampak tudi v tem, kar je bil nesposoben sprejeti.
Sveto pismo ne vsebuje samo zapisov o tem, kar je prišlo na dan v trenutkih preroškega navdihnjenja; zapisuje tudi dejanja in besede človeka. Narobe bi bilo govoriti, da vse besede v Svetem pismu izvirajo iz Božjega duha. Bogokletno faraonovo zmerjanje, uporne Korahove besede, besede vojakov v midijanskem taboru izhajajo iz duha človeka. Kar pa prerok reče Bogu, ko ga ta nagovori, nimamo za nič manj sveto kakor tisto, kar reče Bog, ko ga nagovarja.
Sveto pismo je torej več kot Božja beseda: je beseda Boga in človeka; zapis tako razodetja kot odgovora; je drama zaveze med Bogom in človekom.
Avtor besedila je Abraham Joshua Heschel, naslov celotnega dela se glasi God in Search of Man, A Philosophy of Judaism. Prevedla Leon Jagodic in Samo Skralovnik, uredil Samo Skralovnik.
