Ob propadlem zakonu o medijih in bankrotu Dela Revij so se na TVS spomnili na še eno katastrofo: da se za Delo zanimajo tujci.
Avtor prispevka o prodaji Dela je gledalcem sredinega Dnevnika zadevo predstavil zelo dramatično: če bi Delo prevzeli “tuji giganti”, ki “pritiskajo na do vratu zadolženo Pivovarno”, bi to lahko pomenilo “konec medijske hiše Delo in slovenske medijske krajine, kot jo poznamo”. Pozneje pa je v zvezi z morebitno ločitvijo blagovnih znamk Dela in Slovenskih novic ter prilog in eliminacijo tiskarske dejavnosti še dodal, da “skeptike pristop spominja na agresivne finančne sklade, ki družbo razkosajo in preprodajo”.
Seveda pa ta nezavedna, a zato nič manj perfidna retorika ksenofobičnega sejanja gospodarskega strahu ni nič novega.
Lani septembra je Kazimir Živko Pregl kje drugje kot v Delu objavil tekst, v katerem je predlagal ustanovitev konzorcija za ohranitev Dela v domači lasti. Takole je spodbudno napisal:
“Pravočasno — takoj! — bi bilo treba sprožiti iniciativo za ustanovitev zaprtega sklada z dovolj kapitala za nakup Dela. Vanj bi investirala ugledna in velika slovenska podjetja, banke, zavarovalnice itd. po recimo milijon evrov, novinarji pa po recimo tisoč evrov. To bi zagotovilo razpršeno, stabilno in pregledno lastništvo. Delo bi trajno ostalo v rokah slovenskih pravnih in fizičnih oseb. Politika se ne bi mogla vmešavati vanj, parcialni interesi kapitala si ga ne bi mogli podrediti, pa tudi tuji vplivi v njem ne bi mogli prevladati.”
Katera podjetja bi to bila, seveda ni povedal — ker bodisi ne ve ali pa iz previdnosti. Je pa utemeljeno domnevati, da je imel v mislih poštene, sposobne, zavedne, narodnozabavne, idealistične, vizionarske in nasploh napol genialne direktorje ali predsednike uprav, ki jim za vratom visijo podobno nadčloveški nadzorni sveti.
Morda pa je imel v mislih pravzaprav tiste, ki so bili člani Foruma 21?
/ … /
Gospodarska ksenofobija ni najboljši izraz za to, kar je pripravilo Pregla, da je napisal takšno nebulozo. Ne gre za to, da bi dejansko kaj imeli proti tujcem. Gre bolj za strahove pred izgubami — pri politikih za strah pred izgubo zainteresiranih partnerjev v politiziranju, pri novinarjih pa za izgubo namišljenih socialnih in profesionalnih svoboščin. V slovenskih medijih v slovenski lasti je še danes veliko socialističnih ali vsaj socialnih bizarnosti v stilu pregovornega javnega sektorja. Tudi navzven, na političnem nivoju.
Da bi tuj prevzem pomenil “konec medijske hiše Delo”, kot se je izrazil kolega s TVS, je tipično fantazmagorično pretiravanje mladega populista, ki ponavlja to, kar je slišal. Da bi to bil tudi “konec slovenske medijske krajine, kot jo poznamo”, pa si lako samo želimo. No, želim. Ampak to bi bilo spet pretiravanje…
