Sv. Kamil de Lellis in Mednarodni rdeči križ

Kamil se je rodil 25. maja 1550 v Italiji. Zaradi zgodnje smrti matere je bil nevzgojen fant, šolo pa je odklanjal. Raje se je potepal, kockal in kartal. V tem je bil podoben mnogim današnjim mladim, ki imajo težave z vrednotami življenja. Z očetom se je Kamilo kmalu pridružil najemniški vojski zoper Turke, ki so ogrožali zahodno Evropo. Očetova smrt ga je zelo pretresla, zato je sklenil, da bo vstopil v frančiškanski red. Veselje do redovništva ga je kmalu minila in spet je bil v krščanski vojski, ki je pri Lepantu (1571) sijajno premagala Turke. Po burni vojaški karieri je pri 25 letih vstopil v kapucinski samostan, kjer pa so ga zaradi gnojne rane na nogi kmalu odpustili. Pri strežbi bolnikom v bolnišnici Sv. Jakoba v Rimu je šele spoznal, kaj je njegovo pravo poslanstvo. Z veliko ljubeznijo se je posvetil strežbi bolnikom. Kmalu je našel pet somišljenikov in želel je ustanoviti nov red – Družbo bolniških strežnikov, katero je potrdil papež Gregor XIV. leta 1591. Kamilova ljubezen do trpečih in umirajočih je bila neizčrpna. Tako je nova skupnost rasla in ustanovili so jih v vseh večjih mestih. S časoma se je Kamil izčrpal. Tako je štirideset let po spreobrnitvi 14. julija 1614 umrl v Rimu. Kamila so leta 1746 razglasili za svetnika, leta 1886 pa za zavetnika vseh bolnišnic, bolnikov in umirajočih.

Nove redovnike, ki so imeli poseben posluh za pomoč umirajočim, so takrat imenovali »Brate dobre smrti«, ki so na bolniški halji nosili rdeč križ, katerega je kasneje Henri Dunat prevzel kot znamenje Mednarodnega rdečega križa. Kamilovi bratje so tako bili tudi nekakšni predhodniki paliative. V Sloveniji so te redovnike imenovali Usmiljeni bratje in so dolga leta uspešno delovali v novomeški moški bolnišnici. Po drugi svetovni vojni so ta red v Sloveniji razpustili, bratom pa je bilo dovoljeno, da so se lahko poročili in si ustvarili družine. Drugi, ki se niso hoteli poročiti pa so odšli v Francijo. Usmiljeni bratje so bili tudi lastniki Starega gradu pri Otočcu, kateremu pa so se v denacionalizacijskih postopkih v svobodni Sloveniji, kot denacionalizacijski upravičenci, preprosto in dobrodušno odpovedali.