Eno najtežjih vprašanj cerkvene zgodovine prvih stoletij je nedvomno, od kod izvira tisti pomembni tok krščanske misli tako na vzhodu kot na zahodu, ki je očaran nad fenomenom absolutne oblasti enega človeka, da, ki celo vidi ali je videl v absolutni monarhiji utelešenje svojih političnih idealov.
Drugačni nastavki
Seveda so se lahko zagovorniki tega toka opirali na eno najstarejših krščanskih besedil sploh. Gre, kot sem na pričujočih straneh že pisal, za verjetno že v petdesetih letih 1. stoletja, torej komaj dobri dve desetletji po Kristusovem križanju, zapisane nedvoumne besede v Pismu Rimljanom apostola Pavla. Bržkone jih je apostol narodov spesnil za trenutne potrebe, ne da bi predvidel ali mogel predvideti njihov daljnosežni pomen. Na vsak način v svojem času še niso mogle zasenčiti izkušnje zgodovinskega Jezusa iz Nazareta, katerega odnos do vsakršne oblasti je bil precej bolj sproščen. Tak je lahko navsezadnje bil, ker je imela judovska tempeljska aristokracija zaradi stalne odvisnosti od rimskih organov v njegovem času strahotne težave z legitimnostjo, Rimljani pa so tako ali tako veljali za nebodigatreba. Čeprav nemara Judje stvari niso jemali tako tragično, kot je videti v luči katastrofičnega epiloga leta 70. Kakor koli: iz celotnega evangeljskega izročila je več kot razvidno, da Jezusu postavljanje zemeljskih oblastnikov na piedestal ni prihajalo na misel. Celo, če njegov legendarni izrek o Božjem in cesarjevem razlagamo najbolj cesarju v prid, ne ostane za absoluten položaj katerega koli človeka nič manevrskega prostora.
Stvar se je začela spreminjati, ko so že relativno zgodnji voditelji krščanskih skupnosti daleč pred Konstantinom šteli za koristno sklenitev nekakšnega sporazuma z rimsko cesarsko državo. Ker je bila ta zelo dolgo časa njihov naravni okvir, se je tak kompromis na večini področij obrestoval. Sam si ne morem kaj, da ne bi gledal nastavkov omenjenega razvoja že v prikazu procesa proti Jezusu v evangelijih. Zato je Pilat za mnoge kristjane lahko še danes junak, kar je le težko odraz njegove dejanske vloge pri križanju. Ampak zvaliti vso krivdo na, že v času zapisa evangelijev, smetišče zgodovine odpravljeno judovsko duhovščino je bilo navsezadnje modro.
Je pa ta koristni sporazum, razviden ob Pavlovem tekstu še denimo iz Petru pripisanega pisma in iz Prvega Klementovega pisma, hkrati odprl vrata za občutek globoke očaranosti nad nosilci družbene moči in oblasti, ki zgodovinskemu Jezusu, pa tudi njegovim neposrednim učencem ne bi mogla biti bolj tuja, in ki nima nič skupnega s sodelovanjem med Cerkvijo in državo ali med religijo in družbo.
Parada kaplarjev
V zgodovini se ni prelila le v apologijo modela absolutne monarhije, ki ga je skušal že starodavni Laktancij naivno upravičiti s precej ponesrečeno analogijo med enim Bogom in enim cesarjem (ravno če je le en Bog, ne more biti absolutnega zemeljskega vladarja), pač pa na praktični ravni v vedno novo občudovanje povsem nevrednih nosilcev te moči in oblasti. Že samo v 20. stoletju se pred nami razvije impresivna povorka zakompleksanih malih kaplarjev in neuspešnih semeniščnikov, prelivajočih svoje frustracije v razne megalomanske, brez izjeme totalitarne in na mlake krvi vezane projekte. A glej ga zlomka, spet in spet so hoteli različni imenitni cerkveni predstavniki prepoznavati v njih odposlance previdnosti, Božje maziljence ali civilne odrešenike, vse do stupidne pogruntavščine tistega romunskega hierarha, ki je ugotovil, da je Kristus novi človek in sovjetski človek novi človek, ergo je Kristus sovjetski človek.
Ne docela pričakovano smo se očitno znašli pred novim valom prepoznavanja previdnosti na delu v malih kaplarjih. Ne gre za čisto naključje. Velikemu delu krščanske, zlasti pa katoliške srenje se namreč vnovič – že tretjič v zadnjih sto petdesetih letih – zdi, da mu model liberalne parlamentarne demokracije snuje pogin. Prvič se je omenjenemu toku to zdelo, ko se je model pojavil, a tedaj na voljo ni bilo prave totalitarne alternative. Drugič ga je slutnja obšla dobro desetletje po prvi svetovni vojni, ko je alternativa bila. Vmes je v obnebju parlamentarizma žela lepe uspehe. Izkazalo se je namreč, da je načelo splošne volilne pravice kot nalašč za množične katoliške stranke, ki so tako vprvih desetletjih 20. stoletja kot – žal le v svobodni Evropi – dve desetletji po drugi svetovni vojni žele fantastične dosežke in pomembno sooblikovale svoja okolja. Popoln monopol so na južnem Nizozemskem ohranile skoraj do leta 1970, v nekaterih katoliških enklavah sredi protestantskega dela Nemčije, kakršni sta Cloppenburg in Vechta, vse do današnjih dni.
Odgovor na obujeno občutje negotovosti hoče biti očitno enak, kot je bil ob drugi preizkušnji. Naslonitev na dvomljive modele in ljudi, v katerih zdravljenje bolnih kompleksov zamenjujejo za služenje ljudstvu in v njihovi navidezni absolutni moči prepoznavajo atribute Božje naklonjenosti. Sicer popolnoma v skladu z dolgim krščanskim izročilom, vendar mimo kakršnih koli nastavkov v njegovih izvirih poskušajo spet postaviti na piedestal mačistično vojaško strumnost, kakor da razočaranja iz prve polovice 20. stoletja in navsezadnje zgled skupine, ki je mislila, da se da Kristusovo oznanilo povezati z rimskimi legijami, ne bi bili dovolj povedni.
Spregledana hierarhija
Ob zgražanju nad dolgočasnostjo, naključnostjo in kaotičnostjo sodobne demokracije jim je popolnoma vseeno za hierarhijo vrednot, o kateri njihov sodobni evrazijski izbranec ne pušča dvomov. Ne le, da bi morali v njegovem prizadevanju za absolutno moč namesto ideala prepoznati parodijo in sramotenje resnične Božje moči, oči si zatiskajo tudi pred tem, da v njegovih zabetoniranih sovjetskih možganih pravoslavje ne more imeti drugačne vloge kot zgolj tiste cenene topovske hrane, medtem ko bo prva violina vedno betonski nacionalboljševistični sovjetizem. Da sploh ne govorimo, kako pomembno vlogo igra v njem in zanj protikatoliška histerija.
In kakor se človek trudi slednjič razumeti njihovo navdušenje nad različnimi ukrepi v prid javne morale, ki jih tako pogrešajo v obnebju liberalne demokracije, je vendar jasno, da sta tako decidirano prepovedovanje raznih spolnih praks kot še bolj prepovedovanje preklinjanja v javnosti že od časov slavnega rimskega cesarja Avgusta ne le obsojena na propad, marveč hkrati slejkoprej privedeta do popolne prevlade hipokrizije v slogu načela Quod licet Iovi, non licet bovi. Že Karl Lueger, eden pionirjev uporabe antisemitizma kot političnega orožja par excellence v naših zemljepisnih širinah (kar ga je sicer nedavno stalo prestižne ulice v središču Dunaja), je dobro opredelil takšno makiavelistično hipokrizijo, od katere je imel kar nekaj koristi, ko je dejal: »Jaz odločam, kdo je žid!« (Nekateri bi pa zdaj očitno radi odločali, kdo je gej.) Zelo težko me bo kdo prepričal, da restriktivna zakonodaja na spolnem področju ni namenjena zadovoljevanju neizobražene sodrge (kakor je za antisemitizem to jasno povedal eden Luegerjevih naslednikov) in po drugi strani učinkovitemu nadzoru državljanov, saj je v spalnici človek daleč najbolj ranljiv.
Predvsem pa je model liberalne demokracije in njegova dosledna uveljavitev edina perspektiva za slovensko katoliško skupnost. V pogojih, ko bi si kdo uspel pri nas (znova) trajno zagotoviti povsem nenadzorovano moč, je namreč zagotovo ne bi bilo več zraven. Morda bi se h koritu prebil kak nad nosilci moči dovolj očaran škof, za navadnega vernika v takšni Sloveniji (znova) ne bi bilo prostora.
Tudi zato bi morali resni katoličani enkrat za vselej opustiti navdušenje nad zakompleksanimi kaplarji. Da bom pošten, moram povedati vsaj to, da ga je vsaj tolikšna doza kot med zagovorniki absolutne človekove moči tudi med tistimi, ki sicer na vsa usta oznanjajo, da bi moral biti kristjan revolucionar.
Če se pojava ne bomo otresli, bo treba čez desetletja, ko bo polomija takšne domnevno boguvšečne politike povsem na dlani, nekatere morda sicer briljantne glave spet opravičevati z obrabljenimi frazami, kakršne so »Takšne so bile razmere« ali »Duh časa je bil tak« ali »Razočaranje nad parlamentarizmom je bilo vsesplošno«. V enem so namreč bistveno na slabšem od svojih predhodnikov iz tridesetih let. Ne morejo se kot oni izgovarjati, da na voljo ni bilo nobenega zgodovinskega zgleda.
