»Si kaj ponosen, da si Slovenec?« je bilo vprašanje mimoidočega na ulici dan po super-referendumski nedelji, ko sem se odpravljal po službi domov. Zamišljen v lastne misli in z glavo deloma že doma sem ga vprašal, kaj misli s tem. »Razočaran sem, da se politična kopja lomijo na ostarelih,« je dejal. Da se slovenska politika ni sposobna poenotiti, kako se lotiti problema dolgotrajne oskrbe, je sramota.
A v valu zmage in medijske zaljubljenosti v aktualno oblast je slednja šla v totalno vojno s prejšnjo oblastjo. To pomeni, da se tisto, kar ni po njihovo, zruši zlepa ali zgrda. Veliko sem se pogovarjal o tem problemu z različnimi ljudmi. Še najbolj so mi bili všeč ljudje nasprotnega pola, saj si s tem skušam širiti obzorje in znanje. Toda če tudi na drugi strani priznavajo, da je bil zakon »še kar dobro pripravljen«, sta bila izpostavljena zgolj dva pomisleka. Kje se bo dobil denar, ko ga bo zmanjkalo, ter kdo bo v teh domovih delal, če že sedaj primanjkuje kadra. Da ne omenim pohvale ljudi nasprotnega pola, da se je prejšnja vlada sploh lotila tega gordijskega vozla. Spomnimo se protestov nekaterih, ko je prejšnja vlada dala v program, da se poveča število vpisov v šole za zdravstveno nego.
Nikoli nič prav. Najlažje je, ko nimaš argumenta, znanja, predvsem pa poguma, da greš na referendum z vsem in naj ljudje odločijo. Prepričan sem, da danes velika večina ljudi ne ve, zakaj je bila proti zakonu o dolgotrajni oskrbi. Imamo res vsi zagotovljeno lepo in varno starost? Imamo vsi zagotovljeno zdravje, da se bomo lahko izognili negi, če in ko bi jo potrebovali? Kje je sočutje do tistih, ki nimajo nikogar in so več ali manj prepuščeni sami sebi? Mogoče zakon ni bil popoln, toda zakon se da dopolnjevati, ga z leti izboljševati. Bomo v letu, ki je sedaj pred nami, res naredili tak zakon o dolgotrajni oskrbi, kakršnega ni uspelo nobeni vladi do sedaj, ali se bo zgodilo to, da se bo vse skupaj pozabilo in bo romalo v predale ministrov, ki so za to pristojni? Bomo kmalu videli.
Zakona o vladi nisem podprl, ker je najbolj brezpredmeten. Mi ne gre v glavo in tudi v našo skupno računico, da imamo kot država z dvema milijonoma ljudmi – dvajset ministrstev. Dvajset! Ampak preobrat v naši družbi je tako silovit, da odpove tudi najbolj preprosta kmečka pamet. Draginja, ki je pri nas, stroški, ki mesečno naraščajo. Številne tovarne so zaradi vpetosti v globalno dogajanje, ki je postalo ena sama zmešnjava, prisiljene v razmislek o odpuščanju ljudi. Stroški dela in vsega napram lanskemu letu so šli v višave. Zmanjšuje se stroške na vsakem koraku, najprej doma, v javni upravi, vsepovsod, ampak ne, še zmeraj je za nas Slovence normalno, da imamo dvajset ministrstev in da je vsak dvom, vsako nestrinjanje s tem – nagajanje. Če bi vsi v državi tako delali z denarjem, kot dela zdajšnja vlada, potem imamo Kubo in Venezuelo prej tukaj, kot bi si želeli. Verjamem, da se znotraj birokratskega aparata, ki je v Sloveniji, da umestiti vse te nove službe, ki jih menda zahteva sedanji in prihodnji čas. Čas bo pokazal svoje. Če pa sedanja vlada res tako vztraja pri svojem, naj imajo te stolčke. Mi bomo znali preživeti z ministrstvi ali brez ….
Če smo čisto pošteni, ko sem spremljal, kolikor sem jo, kampanjo o RTV, me je bilo groza. Dobro, no, a se na desni ne znajo zmeniti, kdo bo nastopal? A se ne vidi že od daleč, kdo bolje govori, je bolj podkovan z znanjem in zna biti v dialogu z nasprotno stranjo oster, a spoštljiv? Ko sem videl majorja in nekaj ljudi, sem se vprašal, ali nemara želimo in hočemo zanalašč izgubiti referendum. In še, draga RTV, kaj je pojoči major delal na strani, kjer so bili ljudje PROTI? Da je vsakič znova izkoristil trenutek in namesto odgovorov na vprašanja – bral litanije v zvezi s covidom – ali karkoli je že to bilo … Ko kamera pokaže te nesrečne obraze, si obsojen na poraz. To je bila ena izmed večjih napak desnega pola (je pa to bolj vprašanje voditeljem in urednikom RTV, ki so pripravili to oddajo).
Desni pol še zmeraj, kar je tudi prav, gre iskreno v tekmo, da se določeni problemi rešijo – oziroma se jih prične reševati. Dejstvo je, da desno sfero napadejo že ob najavi, da bi kaj spremenila. In ko govorimo o RTV, je bilo sedaj dokaj dobro urejeno vse skupaj. Le volitve so se zgodile vmes, pa svetniška struktura RTV-ja, se je nagnila na drugo stran. Levi sferi se je utrgalo, ko niso več obvladali RTV. Da se je ukinilo Studio City, ki za desno sfero ni bil gledljiv, je bila naslednja napaka. Se je pa po tem dejanju, kot tudi po ukinitvi drugih oddaj, razjasnilo vse skupaj. Od takrat dalje so se vse stavkovne zahteve aktivnosti na RTV radikalizirale. Določeni so mislili, da so nedotakljivi. Ko so se začele pojavljati nove oddaje na RTV, so jih novinarska srenja znotraj RTV in intelektualci raztrgali na prafaktorje. Kakšne pritiske so doživljali voditelji/ice teh oddaj, ne bi zgubljal besed, prej me je bilo sram, ker sem mislil, da je kanček empatije v njih. Da ne bom krivičen, Studia City že dolgo ne spremljam, tisto uro ob ponedeljkih sem porabil koristneje. A o pritiskih so znali prodati vsem sorodnim medijem. Vsi so bili z njimi. Zanje. Za borce. Verjetno je bil že pritisk, če si nekoga malo čudno pogledal na hodniku RTV-ja.
Napaka številka tri pa je bilo javno razlaganje svetnika RTV, kako pa kaj se bo delalo. Verjamem, da sploh ni bilo mišljeno tako, kot je bilo izrečeno, toda v javnosti je bila za desni pol že narejena škoda, ki se je ni dalo popraviti. Toda če vemo, kakšni izzivi so sedaj pred RTV-jem, kakšni so stroški, kakšna je podobna situacija zaposlenih v sosednjih državah, potem je treba vzeti računico v roke. Vsi nikoli ne bomo zadovoljni, po novem zakonu pa še bistveno manj. Če pogledamo Nasprotno stran, je bila polna z »energijo nabitih ljudi«. Intelektualcev. Ljudi, ki jih še težje poslušaš kot tiste na desni, ampak na RTV so pa non-stop. Novinarje, ki so bili prizadeti. Ne vsi, a dovolj, da so tista večina, ki predstavlja vse, kar je narobe na RTV. Uf, kako sem pogrešal Jožeta Možino. Njegovo ostrino in pronicljivost. Sodeloval je v eni izmed oddaj in potreboval točno dve minuti, da je vsem povedal, kako in kaj. Je bila kakšna pripomba na njegovo razmišljanje, da RTV ni desni, ne levi, ampak za vse nas? Je bila kakšna pripomba na odgovor, kdaj je bila RTV daleč najbolj pluralna? Kdaj so dobile vse afere mesto na RTV? Zavrtite si čas nazaj in poglejte, kdo je bil tedaj v vodstvu RTV-ja. Znali so prodati o šikaniranju, o maltretiranju zaposlenih, a še danes ni nobene sodbe ali obsodbe. Dopuščam možnost, da sem spregledal …
Če ste v preteklosti gledali RTV in če trdite, da je bila skozi vsa leta najbolj objektivna TV, potem živimo vsak v svoji državi. Meni se je, razen gledljivih novinarjev, torej tistih, ki jih je »jebeno malo«, RTV priskutila do obisti. Preklopim. Še najbolj se mi zagnusi vse skupaj, ko »oni o pritiskih« (mimogrede: če po novem nadiraš kolega zdravnika, to ni pritisk, ampak te zanesejo čustva😊). Tako da že sedaj vsem povem, da me malo zanašajo čustva … RTV nikoli več ne bo tisto, kar je bila. Da gledalci nimamo več pravic, da bo samo določen del civilne družbe med izbranci na bodoči RTV, je paradoks prve klase. To je približno tako, kot sedaj na mundialu, ko na panojih stadionov vrtijo reklamo za pivo, ki ga potem ni dovoljeno piti ali pa ga je le na izbranih mestih. O tej RTV bi se lahko še in še razpisal, pa si želim samo nekaj: sedaj, ko tako slavijo to zmago, jih vljudno naprošam, če mi lahko po pošti pošljejo ODJAVO, da jim jo izpolnjeno vrnem. Ker si za teh 150 EUR letno, ki jih namenim RTV, zaslužim, da me rešijo bremena, ki me teži. Verjamem, da teh mojih 12,75 evra na mesec ne bodo pogrešali, ker jih je »jebeno več« in bodo prošnji razumevajoče ugodili. Že vnaprej se jim zahvaljujem za prijaznost in ustrežljivost.
Praske, ki so se zgodile na desni po volitvah, te so bile in bodo. Že v preteklosti je bilo tako – kaže, da bo treba s tem živeti. Težko razumljivo, pa vendar upaš, da bo nekoč boljše. Medtem je že odstopila ministrica za notranje zadeve. Tista ministrica, ki so jo mesec nazaj ob interpelaciji vsi branili. Danes je govora o političnih pritiskih. Ja, v levi vladi. Ste še za ples?
