Drage šolarke in šolarji ter učiteljice, lepo pozdravljeni! Želim, da se v naši ustanovi dobro počutite, zavzeto opazujete razstavljene muzejske predmete in pozorno poslušate mojo pripoved o uradni, na najvišjem državnem nivoju potrjeni zgodovini. K uspehu ekskurzije bo vsekakor pripomoglo vzdušje, kakršnega ste vajeni v otrokom prijazni šoli, kar pomeni, da lahko sedite na tleh, uporabljate telefone, jeste in pijete, pa tudi kričanje ni prepovedano.
Nastanek muzeja
Dobra in vse hvale vredna je odločitev vaših pedagoginj za obisk našega muzeja, v katerem se s sodelavkami in sodelavci trudimo, da ustvarjamo zgodovino za včeraj danes in jutri. Muzej »Naša resnica osvobaja« je nastal leta 2022 z združitvijo Muzeja novejše zgodovine in Muzeja (tako imenovane) osamosvojitve. To je bilo v letu, ko smo si Slovenci drugič izborili svobodo in smo na Ministrstvu za kulturo fašistoidnega predhodnika zamenjali s kulturno marksistko, ki je genialno združila novejšo in sodobno zgodovino.
Razstavne dvorane
V prostranih sobanah lahko spoznamo najpomembnejše in najzaslužnejše osebe za osamosvojitev Republike Slovenije. Začnimo s Edvardom Kardeljem, ki si je takoj ob napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo z vsemi močmi in znanjem, pridobljenim v Moskvi, prizadeval za samostojno Slovenijo. Njegovo vizijo samostojne slovenske države najdemo v sklepih drugega zasedanja AVNOJ, Ustavi SFRJ in številnih dokumentih KP. Pot do osamosvojitve države je bila dolgotrajna in težka. Med drugo svetovno vojno je bilo potrebno zanetiti še komunistično revolucijo in državljansko vojno, da se je narod proletarcev in poštene inteligence lahko otresel izkoriščevalcev, nazadnjakov, domobrancev in drugih »izmečkov« slovenskega naroda, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija. Ob koncu druge svetovne vojne in sredi revolucionarne vneme je bilo potrebno prepričati premagance, da so si sodili sami, in sicer s kolektivnimi samomori. No vidite, tu so fotografije in osebni predmeti, ki so jih izkopali arheologi v Rogu, Barbarinem rovu in še nekaterih drugih krajih. Ob fotografiji Kardelja je še rentgenska slika njegove glave. Krogla naboja, ki ga je zadela v odločilni bitki s sovražniki osamosvojitve, mu je obtičala v zatilju in k sreči ni ogrozila življenja slovenskega osamosvojitelja.
V dogajanje se je vmešal Janezek rekoč, da mu je njegov dedek pripovedoval o Kardeljevi nesreči pri lovu na fazane, ki je bila šele leta 1961. Učiteljice so zardevale. Kustosinja je zavila z očmi in dečka vprašala, če se je dedek že dolgo bolan.
In tu je slika Janeza Stanovnika, ki je bil med revolucijo nepogrešljiv tako pri krščanskih socialistih kot pri komunistih, igral je na dve karti, zato ima dva spomenika, enega v Ljubljani in enega v Novi Gorici. Za samostojnost Slovenije si je za časa socialistične Jugoslavije prizadeval najprej kot funkcionar OZN in nato kot predsednik predsedstva SRS.
In zdaj smo prispeli do najzaslužnejšega osamosvojitelja Milana Kučana. Naredil je nepredstavljivo politično kariero. Vse njegovo življenje je bilo prežeto z mislijo na samostojno državo Slovenijo. Nobena žrtev mu ni bila pretežka, pa najsi bo to v dijaških in študentskih letih, med služenjem JLA, vzpenjanjem po partijski piramidi, prelevitvi v demokrata in osvojitvi funkcije večkratnega predsednika republike ter neutrudnega selektorja za nove politične obraze. Njegovo dolgo in neomajno oblast bi lahko primerjali z oblastjo maršala Tita. Med njima so sicer tudi pomembne razlike: Tito je šel v Moskvo na izobraževanje, Kučan po odlikovanje, Tito slovel po razkošnih dvorih in modrem vlaku, osebno skromni Kučan po baraki v Murglah in modrem twingu.
Stopnišče
Zaradi stiske s prostorom je kar na stopnišču izobešenih nekaj panojev s slikami oseb, ki si prilaščajo zasluge za osamosvojitev v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Kot je bilo že rečeno, pot do samostojnosti ni bila gladka in ravna; vizija samostojnosti je bila v nedoločljivi prihodnosti. V poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja je prišlo do hude motnje, ki ji strokovno rečemo diskontinuiteta partijske oblasti in osamosvajanja. Politično nezreli in zavedeni posamezniki so se lotili blatenja bratstva in edinstva in se norčevali iz belega kruha, ki sta jim ga desetletja velikodušno rezala Tito in KPJ. Leta 1987 je France Tomšič, ki zaradi dolgoletnega bivanja v Nemčiji ni povsem razumel dobrobiti delavskega samoupravljanja, naščuval delavce Litostroja k stavki. Nepozabno je klevetanje Franceta Bučarja na račun SFRJ v Evropskem parlamentu leta 1988. Istega leta so v podporo osebam, ki so bile v imenu narodov in narodnosti Jugoslavije pred sodiščem JLA obsojene zaradi izdaje vojaške skrivnosti, v Ljubljani na Roški cesti in Trgu osvoboditve (danes zopet Kongresnem trgu) množično zbirali huligani in zanikovalci pridobitev komunistične revolucije. Kot gobe po dežju so se začeli pojavljati določeni prenapeti in neodgovorni ljudje, ki so se šli laično politiko v združenju, ki so ga poimenovali DEMOS. Njihova neučakanost za osamosvojitev je povzročila desetdnevno vojno. Kučan je še pravočasno dal tihi pristanek k razorožitvi Teritorialne obrambe, ker je vedel, da tam, kjer je orožje, tečejo kri in solze. Vse zaman, niso ga poslušali. Člani Demosa, ki ga je vodil delavec na začasnem delu v tujini Jože Pučnik, predsednik prehodne vlade Lojze Peterle, obrambni minister Janez Janša in policijski minister Igor Bavčar so ignorirali Kučanova prizadevanja za osamosvojitev brez orožja in kupovali orožje po tajnih kanalih. K oborožitvi je hujskal tudi Ivan Oman, edini od članov predsedstva. Zakuhali so vojno in pri zahodnih imperialistih zahtevali pomoč in priznanja neodvisnosti. Zunanji minister Dimitrij Rupel je klečeplazil po tujih dvorih, kjer se mu je nekajkrat nasmehnila sreča. Z dozdevnimi diplomatskimi zaslugami se je hvalil do pozne starosti in šele ustanoviteljica našega muzeja mu je odkazala mesto, ki mu gre v drugi svobodi.
Oglasila se je učenka Metka in vprašala, če naj verjame svoji babici, da sta k samostojnosti Slovenije veliko pripomogla papež Janez Pavel II. in nadškof Alojzij Šuštar. Učiteljice so spet zardele, kustosinja pa se je po krajšem premisleku začudila, kako da Metkina babica vnukinji ni ničesar rekla o zaslugah za osamosvojitev s strani Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar in seveda Zveze borcev NOB. Slednji so imeli tesne prijateljske in še kako koristne stike z Moskvo.
Ob sliki Janeza Janše se je raztogotil Siniša. Njegov oče, je zatrdil deček, ve vse in ve tudi to, da je bil Janša kriv tudi za vojno v Ukrajini in zaradi njega njegova petčlanska družina biva v hladnem in pretesnem stanovanju. Učiteljice in kustosinja so molče in sočutno prikimavale.
Konec ekskurzije
Za človeka posameznika so tri desetletja, kolikor je trajalo ogrožanje partijske absolutne oblasti, veliko, za narod in državo pa malo, krajša epizoda. Otroci, tudi če danes še ne razumete povsem, da zgodovino pišejo zmagovalci, boste to prej ko slej razumeli. Mi v našem muzeju to povsem razumemo in imamo častno nalogo, da pišemo in razlagamo zgodovino, zgodovino o osvoboditvi v letu 1945 in o Svobodi iz leta 2022.
Preden so se razšli, je kustosinja svetovala učiteljicam, naj se pogovorijo s starši Janezka in Metke. Če bosta še naprej deležna neprimerne družinske vzgoje, bo slej ko prej zadevo vzel v roke Center za socialno delo.
