Verujem v duhovni svet in v pristne izkušnje izganjalcev demonov, ki občasno prirejajo tudi razna predavanja, da bi ozaveščali krščansko in širšo javnost pred nevarnostmi, ki na človeka prežijo na duhovnem področju. Nekateri (na primer priznani poljski egzorcist Aleksander Posacki) so se odločili svoje poglede in razmišljanja pretvoriti v knjižne uspešnice. Ob tem me moti predvsem način dojemanja egzorcistov s strani mnogih kristjanov, malce pa tudi izganjalci sami. Pravzaprav se včasih sprašujem ali gre pri slednjih sploh še za krščanstvo, ali pa bolj za nekakšen starozavezni kult čistih ljudi, ki se omadežujejo z vsakim dotikom česarkoli poganskega, ali morda celo kakšen animizem, v skladu s katerim so demoni na vsakem koraku, da lahko človek od strahu in preganjavic postane paranoičen.
Krik iz plemenske davnine
Precej razširjeni vzorec dojemanja izganjalcev s strani nekaterih vernikov namreč spominja na poganski religiozni nagon, ki se je v plemenskih skupnostih kazal v odnosu povprečnih ljudi do plemenskih vračev in šamanov, tako praslovanskih, kot tudi indijanskih. Zdi se, da človek tudi v današnjem času, ko je znanost že odgovorila na marsikatero vprašanje, še vedno išče neko duhovnost na magični osnovi, kjer imajo ključni pomen razne čire-čare, komunikacija z duhovnim svetom, torej dušami, demoni in bogovi – govora je o »medijih«, prividi, srhljive prerokbe, ob katerih gredo kocine pokonci, kot so tiste izpod gosjega peresa prečastitljivega Nostradamusa in raznorazni uroki. Takšni ljudje po mojem mnenju niso prav daleč od horoskopa, magije, klicanja duhov, šlogarstva in kar je še tovrstne krame sumljive kakovosti iz modernega duhovnega bolšjaka. Pripadajo le drugi skrajnosti. Po eni strani jih vse navedeno neizmerno privlači, po drugi pa pred vsem tem trepetajo kot hudič pred žegnano vodo. Žal je to resnica in resnica je tudi to, da egzorcisti na svoja predavanja pogosto ulovijo ljudi tega »kakovostnega ranga«.
Egzorcisti so pravi duhovni manekeni v svetu klerikov
Če nek običajen župnik pripravi predavanje o okultizmu, bo za dogodek verjetno še kar precejšnje zanimanje, če pa ga pripravi škof, pa bo to še toliko večje. Egzorcist si na takšnem srečanju z enako tematiko lahko obeta prave veletoke in poplavo ljudskih množic, da bodo predavalnice pokale po šivih. Pa zakaj? Zato ker jih obdaja nek poseben šamanski šarm. Očitno je od naših prapraprapradedov v kolektivni in posameznikovi zavesti ostalo mnogo elementov iz obdobja poganstva in pozneje uradnega krščanstva, v resnici pa kot brezno globokega vraževerja. Ljudi pač vselej zanima to kar je misteriozno, skrivnostno, težko dostopno in malce srhljivo. Kdo od vas na TV rajši spremlja vremensko napoved kot pa gleda grozljivko ali kriminalko? Še vedno smo krvavi pod kožo, kot so bili nekdaj naši škrbasti predniki pod šotori iz kozjih kožuhov. Imamo Facebook, prenosnike in jeklene konjičke, obenem pa je naša družba poleg vseh drugih revolucij prestala tudi krščansko preobrazbo, a v samem bistvu ostajamo zgolj in samo ljudje. Vse lepo in prav, vendar tovrstnemu dojemanju duhovnosti še ne moremo reči, da je krščansko. Prepričan sem, da ne gre za evangeljski pogled na svet, ampak kvečjemu kakšen poganski kult poln naravnoreligioznega strahu pred nadnaravnim – »pogansko zgradbo« s »krščansko fasado«.
Kristusova civilizacija ni zavrgla vsega poganskega
Za »egzorcistični lobi« in njegovo pravoverje je značilen precej monoliten pogled na azijske kulture in tamkajšnje prakse, ki so v zadnjih desetletjih množično prihrumele na Staro celino. Bistveno drugače te stvari na primer dojema »jezuitski lobi«, ki je precej bolj sproščeno naravnan do vsega kar prihaja iz vzhoda. Pri egzorcistih je sicer dokaj razširjeno ostro zavračanje vseh »vzhodnjaških zadev« h katerim prištevamo razne oblike meditacij, telovadb, borilnih veščin, masaž in kar je še takšnega. Zagotovo je negativni odnos vsaj deloma utemeljen na osebnih izkušnjah in pridobljenem znanju z raznih seminarjev. Vendar pa dvomim, da je namen krščanstva absolutno zavračati vse kar je pogansko.