Prihod belcev v Ameriko ni bil kaj preveč prijazen. Najprej so prišli pustolovci, ki so iskali zlato, potem raziskovalci dežele. Pa vojaki in državni uradniki. Nekje na tej poti tudi misijonarji.
Belci smo z Indijanci opravili na kratko. Vse skupaj je bilo čisto nič drugega kot navaden genocid. Pravi čudež, da se je ohranil vsaj del nekdanjega avtentičnega prebivalstva. Nekaj v rezervatih, nekaj med preostalim prebivalstvom, kjer običajno predstavljajo najnižje plasti človeške družbe.
Tudi misijonarji niso bili vedno kak pozitivni dejavnik. Vse prepogosto so ob širjenju krščanstva aktivno prispevali k propadu domače družbe. Njihov namen je bil vsekakor pozitiven, je pa res, da so bili sopotniki krutega časa 18. in 19. stoletja.
Eden najbolj znanih slovenskih misijonarjev med Indijanci je bil Friderik Baraga. Leta 1797 se je rodil v Knežji vasi pri Dobrniču. Njegova družina je bila precej premožna in tako mu je bilo omogočano, da je na Dunaju študiral pravo in se v nadaljevanju odločil za duhovniški poklic. Po koncu študija prava je stopil v bogoslovje in bil leta 1823 posvečen. Najprej je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju, nato pa v Metliki.
Pa je bilo vse zanj nekoliko premalo in predolgočasno. V roke mu je prišla knjižica Oris zgodovine Cincinnatijske škofije in ta ga je prepričala, da se je odločil za misijonarski poklic. Leta 1830 je že bil v Združenih državah Amerike. Ob Michiganskem jezeru je misijonaril med pripadniki plemena Otava. Preprosto se je izkazal tudi ob spoštovanju indijanske kulture. Mimogrede se je naučil njihovega jezika in izdal prvi molitvenik v njihovem jeziku. Leta 1835 je bil poslan med pripadnike plemena Očipva ob Zgornjem jezeru. Po redko poseljenem indijanskem ozemlju se je pogosto odpravil na misijonska potovanja. Ta so potekala običajno pozimi in zato so ga začeli klicati »duhovnik na krpljah«.
Leta 1852 je bil posvečen v škofa v Cincinnatiju v Ohiu. Prvo škofovsko mesto je bil Sault Ste. Marie, od leta 1866 naprej pa Marquette. Leta 1865 ga je zadela kap, od takrat se mu je začelo zdravje naglo slabšati. V Marquette je umrl leta 1868 in je tu tudi pokopan.
Napisal je kopico knjig, v katerih je opisal indijansko življenje. Tudi Zgodovino, značaj, šege in običaje severnoameriških Indijancev, s katero so bili Evropejci med drugim seznanjeni z zgodbo o indijanski princesi Pokahontas. Napisal je še slovnico in slovar očipvejskega jezika.
V času, ko je pod pritiskom belcem začela izginjati indijanska kultura, se je boril za izboljšanje položaja domačih prebivalcev. Domačine je učil sadjarstva, ustanavljal je šole in jih učil branja in pisanja. Zraven pa še učil različne obrti, predvsem kovaštvo in tesarstvo.
Njegovo delo ni ostalo neopaženo. Danes, skoraj dve stoletji po njegovem misijonarskem delovanju, je eden izmed petih slovenskih škofov na poti kanonizacije.
