Mine čas in velika imena počasi tonejo v pozabo. Eden takšnih je tudi Alfon Pavlin, oziroma Paulin, slovenski botanik in pedagog.
Rodil se je leta 1853 v Leskovcu pri Krškem in sicer kot sin grajskega oskrbnika Šrajbarskega turna, gradu Leskovec. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, višjo gimnazijo pa v Novem mestu. Leta 1873 je maturiral.
Po končani gimnaziji je študiral na Univerzi v Gradcu ter leta 1878 naredil strokovni izpit iz prirodopisa, leta 1880 pa še iz matematike in fizike. Nekje v času študija je odkril ljubezen do biologije.
Od leta 1880 do 1910 je poučeval biologijo na srednjih šolah v Ljubljani. Leta 1886 je bil imenovan za vodjo botaničnega vrta v Ljubljani. Prav tistega, ki je bil ustanovljen skoraj stoletje prej v času Ilirskih provinc in francoske zasedbe. Delo vodje botaničnega vrta je opravljal do leta 1931.
Kariera univerzitetnega profesorja se je začela z ustanovitvijo Ljubljanske univerze po 1. svetovni vojni. Predaval je sistemsko botaniko. Njegovo znanje so prepoznali in leta 1940 je postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sodeloval je pri herbarijski zbirki Flora exsiccata Austro-hungarica (1881-1931) in sam ustvaril podobno zbirko flora exsiccata Carniolica (1901-1936), ki je bil posvečena slovenskemu rastlinstvu.
Svoje dolgo življenje je končal tik pred koncem leta 1942 v času, ko je celoten svet obvladovala svetovna vojna.