»Snežna in ledena ujma ne moreta biti naključni, temveč imata globlji duhovni pomen. Slovenska zemlja je namreč prepojena s krvjo mučencev in junakov, ki so svoja življenja izgubili zaradi svojega protikomunističnega prepričanja. Je ni pedi na naši zemlji, kjer ne bi bilo prelite njihove krvi. Ta kri je vsrkana v vsako poro naših gozdov in dreves. Ta so jo pila in se je napila, zdaj pa vpije, kakor je vpila h Gospodu kri ubitega Abela, Kajnovega brata (prim. 1 Mz 4,10). Ker o pobojih govorimo premalo oz. jih hočemo pomesti pod preprogo s floskulami, naj že enkrat pustimo zgodovino pri miru in se osredotočimo na prihodnost, se uresničuje svetopisemski rek, da če „ti umolknejo, bodo kamni vpili.“ (prim. Lk 19,40). Seveda v našem primeru vpijejo drevesa, ki ne zmorejo več prenašati teže sedemdesetletnega molka o grozodejstvih, ki jih skrivajo med svojimi koreninami. Drevesa, ki ječijo in padajo, da se sliši kakor streli iz pušk, pod katerimi so padli mučenci komunističnega režima, pod težo snega in ledu, so prepojena s krvjo žrtev pobojev in drugih zločinov. In kri teh ljudi je v teh dneh spregovorila v vsej svoji veličini. Ta kri je tista, ki ječi skozi prizadeta drevesa. Ne lomita jih sneg in led, temveč teža umora.«
Tako je razloge za naravno nesrečo, ki je te dni prizadela Slovenijo, v zapisu z naslovom Zlagano sočutje analiziral Sebastjan Erlah, letošnji dobitnik Meškovega priznanja Združenja novinarjev in publicistov, sicer pa vplivni kolumnist, čigar politična stališča so blizu naši največji opozicijski stranki, katere član je (kakor 30.000 drugih državljanov te republike – poldrugi odstotek prebivalstva! – , med katerimi je že petnajsto leto tudi pisec teh besed).
Erlahov prispevek je vzbudil posmeh, norčevanje in zgražanje. Odzivi na družabnih omrežjih so precej jasno pokazali, da tudi konservativna katoliška javnost nima več potrpljenja. Pa ne toliko do avtorja samega, ki so ga sicer že odslovili iz nekaterih katoliških medijev (kot je ob tej priložnosti zapisal sam, se je znašel v dobri družbi, saj so bili pregona zaradi izrečenih misli pred njim deležni že Sokrat, Nietzsche in Pučnik); tokrat se je verjetno, res, znašel predvsem v vlogi strelovoda (če smo že pri meteoroloških metaforah) nezadovoljstva nad določenim tipom retorike, ki jo pooseblja.
Obljubim, da se bom tokrat zadnjič ukvarjal z degradacijo retorike na slovenski desnici. Verjamem namreč, da mnogim bralcem ta tema že preseda. Se pa bom, ker je zadnjič o tem, oglasil v dveh delih. O pomembnejši vsebini naslednjič. Najprej bi rad namreč tudi sam nekaj misli posvetil vpijočim drevesom.
Iz razmišljanja se norčujejo, je v svojo obrambo zapisal Erlah, ker ne razumejo njegove duhovne razsežnosti. To vsekakor drži. In to ne velja le za njegove liberalne, temveč tudi katoliške kritike – ki so mu dejstvo, da duhovne razsežnosti članka ne razumejo, dali precej jasno vedeti.
Duhovna razsežnost vpijočih dreves
Ideja, da je nered v naravi odraz moralnega nereda, ima v zahodni kulturi dolgo in globoko tradicijo. Srečamo jo pri starih Grkih, posredno (kot Božjo kazen) v Bibliji, zlasti pa v keltski mitologiji, ki je, kot vemo, vir dobršnega dela srednjeveških legend. Glede tega je najbolj znana legenda o Ribiškem kralju iz ciklusa o kralju Arturju in iskalcih Svetega grala. Srčni, a nesrečni kralj je usodno ranjen v boju: kopje ga zadane v stegno; po drugi različici v dimlje. Srednjeveškemu človeku je bil evfemizem jasen: kralj je preživel spopad, a je v boju izgubil svojo moško moč. »Il fut blessé entre les jambes«, piše Chrétien de Troyes v 12. stoletju; »ranjen je bil med nogami«. Srednjeveški svet, prežet s krščanstvom, ne ločuje med telesno in duhovno razsežnostjo: kraljevo rano je treba razumeti predvsem kot duhovno pohabo. Kralj je izgubil plodnost. Viteška etika je kruta, neizprosna in še ne zna dobro razločevati med neželenimi okoliščinami in subjektivno krivdo posameznika. Čeprav je bila kralju rana zadana v pravičnem boju, ga to v viteški mentaliteti ne opravičuje. V spopadu bi bil moral zmagati ali pa pogumno pasti. Krvaveča rana, ki priča o njegovem neuspehu, ima razsežnost moralne krivde; in krivda vladarja se – po arhaični predstavi, ki jo poznamo vse od Grkov in Mezopotamcev – začne odsevati na usodi njegovega kraljestva. Njegova dežela postane pusta, brezplodna kot on sam. Pesnitve na dolgo in široko opisujejo ujme, ki jo prizadenejo; v nekaterih različicah (mislim, da pri Wolframu von Eschenbachu, bavarskemu trubadurju, ki je obiskal tudi naše kraje) kraljestvo sredi pomladi zajame nenavadno huda zima, ki pomori vse, kar je živega. Ko se ob veliki noči ledena plast vendarle umakne, se izpod nje pokaže popolna pustnija. Od tod znameniti uvodni verz modernistične pesnitve The Waste Land angleškega pesnika T. S. Eliota (»April is the cruelest month …«).
Eliotova pesnitev, ki se navezuje na tradicijo srednjeveške legende, je kontemplacija neskončnih možnosti, ki jih nudi modernost, in neskončnega opustošenja, ki ga je zmožna. Nastala je le nekaj let po koncu prve svetovne vojne: tako kot v legendi o Ribiškem kralju je tudi tu opustošenje odsev zatona duhovnih elit. »The best lack all conviction, while the worst are full of passionate intensity,« je skoraj hkrati zapisal Eliotov irski prijatelj W. B. Yeats. Oba sta svoje verze napisala pod vplivom krvavih dogodkov na Irskem; deželi, ki je bila Eliotu, kot katoličanu, zelo pri srcu. Irska tragedija – krvavi osvobodilni boj, ki mu je sledila državljanska vojna – je v pesniku vzbudila zle slutnje, da divjanje prve svetovne vojne ni bilo vrhunec, temveč šele začetek nezaslišanega razdejanja.
Imel je prav. Dvajseto stoletje se je izkazalo za eno najbolj krvavih v zgodovini. Svetovna zgodovina je na naša tla vstopila s Soško fronto, ki je v dveh letih in pol vzela pol milijona mladih življenj. Pol milijona! Zanje še najbolj velja Zajčev verz, »tvoji beli zobje so bili jalova žetev« … Kdo lahko oprosti toliko uničenih življenj v imenu mizernih ozemeljskih prerivanj? In nato fašizem, okupacija, upor, revolucija, poboji … in Teharje, montirani procesi, Goli otok.
Zakaj bi drevesa ječala le zaradi nekaterih žrtev? Če se njihovo trpljenje res napaja iz krvi nedolžnih, kje so tukaj pobiti talci italijanskih kaznovalnih pohodov, mučeni aktivisti Osvobodilne fronte, Cigani, ki so jih pobili partizani, kje je žena Mateja Bora, ki so jo ujeli domobranci in izročili nacistom (»Položil na vresje sem tvojo razbito lobanjo, dolgo strmel sem vanjo …«)? In če govorimo o mučencih – pa pobiti kristjani pod nacističnim barbarstvom? In zakaj samo žrtve vojn in političnega nasilja? Narava ne joče nad ostalimi nedolžno ubitimi, trpinčenimi, v skrivne jame zmetanimi, pozabljenimi? Mislite, da jih je bilo malo? Koliko zverinskih, nekaznovanih umorov se je nabralo v vseh stoletjih, od Turkov do rokovnjačev, koliko žrtev ne bo nikoli slišanih, koliko jih je za silo zagrebenih, še brez skupinskih obeležij nad jamami? Koliko detomorov? Zgodovina teh krajev je, tako kot drugod, sosledje nezaslišanega nasilja človeka nad sočlovekom.
Temu se z drugimi besedami reče izvirni greh. Katoliški katekizem uči, da je zaradi njega padlo vse stvarstvo. Nič ni ostalo neranjenega – vse, kar je, trpi zaradi človekove zlobe, zaradi njegove nizkotnosti, malenkostnosti, zavisti, topoglavosti; zaradi vseh malih grehov, zamer, prebrisanosti in pokvarjenosti, ki vsak dan rojevajo prave etične katastrofe, ki vpijejo do neba.
Samo v tem kontekstu ima pisanje o ječanju dreves svoje mesto v mističnem motrenju stvarstva. Vse ostalo je manipulacija.
Kajti drevesa ne morejo imeti žrtev komunizma raje od vseh ostalih. Ker žrtve komunizma niso žrtve nekega kozmičnega spopada z Antikristom. So žrtve kot vse ostale. Žrtve želje po oblasti (libido dominandi), običajne zlobe, poškropljene s politično imuniteto; so žrtve avantgardnega projekta, ki je politični spopad dojemal v posvetnih eshatoloških kategorijah, ki je vse, ki so mu nasprotovali, razglasil za moralne izmečke in prodane pokvarjence, ki je gojil kult nezmotljivega vodje in z enoumjem in propagando dušil vsak glas kritike. Zgodovinsko in politično te zločine motrimo s posebno kritičnostjo, zaradi časovne bližine in nekaznovanosti lahko v nas vzbujajo mnogo močnejši moralni gnev in zaradi grozljivih posledic, ki so jih zapustili v narodu, nas navajajo k posebni ogorčenosti. Vse to je res; toda s kozmično-soteriološke perspektive – iz edine perspektive, torej, v kateri smemo govoriti o ječanju dreves – so le še ena izmed mnogih manifestacij človeškega padca. Dovolj je, da se ozremo okoli, po svetu in zgodovini, in videli bomo, da je to le ena izmed mnogih tragedij človeštva. In ne med najmanjšimi.
To kajpak ne pomeni, da nimamo do nje posebne empatičnosti in odgovornosti, ki se mora med drugim prevesti v etično zahtevo, da glede teh zločinov ravnamo, kot od nas zahteva pravičnost. Zločin je zločin in če se le da, ga je treba kaznovati, ne glede na politični ali drugi kontekst, v katerem se je zgodil. Po spremembi režima, ki je to dolgo onemogočal, je naša naloga, da krivce za zločine, ki so še živi, pripeljemo pred roko pravice. Toda Erlah ne piše o tem; on piše o ječanju dreves.
Zakaj ječijo drevesa?
Iz Erlahovega besedila je očitno, da zato, ker mediji nočejo dati dovolj pozornosti parlamentarni akciji SDS-a proti zločinom UDBE. In razvajeni ljudje, ki so ostali brez elektrike in odrezani od sveta, si mislijo, v svojem egocentričnem narcisizmu, da se ujma tiče njih – ne, pogumno razkrije Erlah, sploh se ne tiče njih, tiče se, kot vse, predvsem »nas«. »Nas«, to se pravi podpornikov slovenske pomladi, naših političnih interesov, strategije mobilizacije, naših travm, naših fiksacij. Vedno in vse mora namreč biti o nas – v nasprotnem primeru bi človek utegnil pomisliti, da ima ta država še kak drug problem, ki gre onkraj tega, da nam ni priznano mesto, ki nam pripada v družbi.
Banaliziram? Sem nepieteten? Ne! Ironiziram, ker je to poleg zgražanja (da ne uporabim fiziološko-prebavne metafore) edini način, kako se spoprijeti z epidemijo prostovoljnega poneumljenja, ki je zajela našo deželo in ki ji Erlah – recimo že enkrat bobu bob! – služi iz dneva v dan ob živahnem odobravanju nekaterih organizacij in institucij na desnici.
Nepieteten je Erlah. Zato je tudi doživel hladen tuš na desnici. Kar počne s spominom na žrtve totalitarizma, se namreč reče manipulacija. Je manipulacija teologije, ker povsem neprimerno in poljubno zlorablja njene kategorije za politične namene, in je manipulacija, ker te politične namere (ki so lahko tudi legitimni) uporablja za dnevnopolitična prerivanja.
Bralec ima sedaj polno pravico, da plane kvišku: »Neumnost! Kakšna manipulacija? Kvečjemu upravičena prenapetost. Zakaj se moramo ukvarjati z enim Erlahom, na drugi strani pa je cela medijska mašinerija manipulacija! itd. itd. …«. Razburjeni bralec ima povsem prav. Prav ima, ko meni, da zadeve niso simetrične že zato, ker ima, pri dotični problematiki, ena stran resurse, da (v brk razsodbi Ustavnega sodišča) postavlja spomenike stalinističnim zborovanjem, druga pa se mora bolj ali manj omejiti na pisanje v obrobnih medijih. Nima pa prav, ko pričakuje, da je treba prav k vsaki oceni dodati »da, vendar … (drugi so še slabši)«. Ta »da, vendar« je veriga, ki nas priklepa na vrtiljak zrcalne radikalizacije. Njen končni horizont pa je uničenje civilne sfere javnega sobivanja na Slovenskem. Tisti, ki nam je ta pri srcu, začenjamo razumevati, da je treba začenjati stvari postaviti na njihovo mesto in da je pri tem treba pomesti tudi pred lastnim pragom, kot se reče.
Marsikaj je odvisno od konteksta. Verjetno obstaja kontekst, v katerem ima tudi izjava, da drevesa ječijo zaradi krvi komunističnih mučencev, svoje legitimno mesto. Težava je v tem, da smo se navadili molčati ob primerih, ko takšne in podobne izjave niso upravičene, in si zaradi tega z lastnimi rokami spodkopujemo legitimnost, da jih branimo tedaj, ko so. To je še eden od mehanizmov, s katerimi nas pričujoča radikalizacija iz suverenih posameznikov spreminja v sužnje naših lastnih mnenj.
To je predrzna izjava, toda trdim, da diskurz, ki veje iz Erlahovega članka, že ni več krščanstvo. Vsaj ne v svoji ortodoksni, katoliški obliki. V najboljšem (ampak res najboljšem) primeru spominja na pretirano osredotočanje na nacionalne mučence, kakor jo lahko vidimo v nekaterih pravoslavnih in vzhodnih cerkvah, npr. pri Srbski pravoslavni ali Armenski apostolski cerkvi. Na tisto nevarno zožanje religiozne perspektive na raven partikularnega (rodovnega, nacionalnega, teritorialnega; skratka, neuniverzalnega), ki jo opažamo pri shizmatičnih bratih. Le da tu zožanje ni rodovno-nacionalne, temveč ideološke narave (čeprav je tudi v slovenskem primeru govora o genocidu, genos pa pomeni rod). Ko začnemo to rodovno tragedijo mistificirati, iz nje delati teologijo žrtve in nacionalno-ideološko martirologijo, smo na dobri poti v neo-poganske nebuloze, ki lahko služijo za legitimiranje marsičesa, predvsem novih krivic.
Erlah je verjetno premlad in se ne spomni, da se je konec osemdesetih lahko zelo, zelo podobne stvari bralo o srbskih žrtvah ustaških pobojev. Ki so seveda prav tako resnične kot slovenske žrtve komunizma, zverinstvo, ki so jim bili podvrženi, pa prav tako ali še bolj nezaslišano in vnebovpijoče. Ni pa nobene potrebe, da desetletja po smrti oboji postanejo žrtve še ene manipulacije za politične namene.
Foto: www.sxc.hu
