Svet in življenje sta za mano. Svet, ki ga večinoma nisem razumela, in življenje, ki je le redko razumelo mene. Za vsakim vogalom so me čakali nesporazumi, laži, prevare in hinavščina. Posebnost pri meni pa je bila ta, da so prihajali skoraj vsi udarci s strani ljudi, ki sem jih komaj poznala, ali pa sploh ne. To pomeni, da sem bila v stalnih sporih s tistimi, ki so mi bili kakorkoli nadrejeni, iz višjih družbenih plasti od tiste, ki ji pripadam sama. Do tu se zdi vse moje razočaranje nad svetom in življenjem logično in razumljivo. Pa vendar ni čisto tako.
Moje razočaranje ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bila v Sloveniji. V moji domovini pa so tovrstna razočaranja bolj redka. Slovenci prav neradi nosimo vsak svoj križ. Največja značilnost slovenskega človeka je prav ta, da ga že od zibelke učijo – vsi, ki ga imajo radi – kako se izogniti največji možni sramoti, tisti, da bi nosil križ.
Slovenski človek se že od zibelke dalje uči strogega zavračanja glavne Kristusove vrline, največje od vseh njegovih, namreč te, da je trpel za druge. Pa ne zato, ker bi Slovenci egoistično zavračali vsakršno trpljenje, ki ne bi bilo namenjeno zgolj reševanju problemov nas samih. Nikakor. Slovenci smo, ko gre za iskanje našega lastnega prostora pod soncem, vztrajni.
Pa vendar imamo Slovenci pri trpljenju za druge, predvsem zato, da bi jim bilo bolje, srce odprto samo v primeru, ko gre za kako javno nesrečo tiste vrste, da jo podpira tudi vsa tako imenovana javnost. Torej smo pripravljeni trpeti za druge v primerih, ko je to trpljenje javno priznana vrlina, že skoraj junaštvo.
Med vsemi žrtvovanji za druge pa je v Sloveniji najbolj osovraženo tisto, ki je namenjeno obstoju in razvoju Slovencev, Slovenije in vsega, kar najbolj odlikuje slovenstvo. Tu ne more biti nikakršnega izgovora. Najprej takšnega “Kristusa” slovenska javnost vpraša, kdo ga je sploh prosil za njegovo žrtvovanje. Kdo ga je prosil, na primer, za kak njegov katekizem? Pa kdo ga je prosil za objavo kakega sonetnega venca? In kdo ga je prosil, da zahteva zdravo kritiko in več zdravega razuma? In kdo ga je prosil, naj znanstveno razgaljanja resnice o komunistični demokraciji v junaški Titovi Jugoslaviji, ki jo zaradi zmage nad fašizmom in nacizmom na Balkanu spoštuje ves svet? In kdo je prosil neke obskurne pisune, da so v zamejstvu grdo oblatili slovenski narodnoosvobodilni boj, ki je zaradi velikega števila slovenskih in drugih izdajalcev, ki jih je bilo treba – ujete in brez sodb – na tisoče in deset tisoče pobiti v nekaj tednih po končani drugi svetovni vojni? Kdo neki je vse te norce prosil naj razburjajo pošteno slovensko javnost?
Frančiška Buttolo
