Skupaj s 45.000 drugimi tekači je pretekel Berlinski maraton

Pogled na tekače na Berlinskem maratonu (Vir: https://www.bmw-berlin-marathon.com/)

Želja, da bi enkrat tekel in pretekel enega od velikih maratonov, se mi je uresničila. za njeno uresničitev je bilo treba preplezati ali pa podreti kar nekaj zidov. Ko sem se lani jeseni prijavil na Berlinski maraton, sem po tihem upal, da morda niti ne bom izžreban. Pa so me na začetku januarja obvestili, da sem med tistimi srečneži, ki se ga bodo lahko udeležili. In takoj je bilo treba začeti teči, narediti načrt, poiskati informacije glede prevozov, namestitve …

Priprave je ovirala bolezen, pred maratonom pa so trgali grozdje s cepljenke najstarejše trte na svetu

Nekaj nasvetov in spodbud mi je dal p. Miran Žvanut, nekaj sem jih dobil pri stricu Googlu. Opremljen z vsem, sem pridno treniral, zapisoval kilometre, meril srčni utrip in pritisk, saj pri 59 letih nisem več rosno mlad, pa tudi od zadnjega maratona, ki sem se ga udeležil, je preteklo že kar nekaj let. Moj načrt, da tečem vsaj trikrat med tednom, dvakrat na mesec konec tedna pa opravim daljši tek, se je hitro sfižil. Februarja me je za 14 dni prizemljil covid-19. In potem še enkrat konec julija, ravno ko sem nameraval opraviti dva teka, daljša kot 30 km. Tako pa sem opravil najdaljši tek dolg 26 km oziroma dve uri in pol. Septembra sem pretekel nekaj krajših razdalj med 10 in 16 km. Skupaj sem od januarja imel v nogah malo manj kot tisoč kilometrov.
V četrtek zjutraj smo poleteli v Berlin: moja žena Cilka, soseda Milena in Franci ter jaz – zmagovalna ekipa. S pomočjo izseljenskega duhovnika Dorija smo dobili prenočišče ob slovenski katoliški misiji. Kmalu smo osvojili sistem javnih prevozov, tako da smo si ogledali glavne berlinske znamenitosti. V soboto smo bili kot gostje navzoči pri berlinski trgatvi, ki so jo opravili nova slovenska veleposlanica, konzul in predsednica slovenske katoliške misije: s trte, ki je cepljenka najstarejše trte iz Maribora, je vsak obral en grozd; letos jih več ni bilo. Grozdje smo zmleli in sprešali, po maši v cerkvi sv. Elizabete pa pokusili, kaj je priteklo v sod. Sledilo je res prijetno druženje s Slovenci iz Berlina, ki so mi vsi po vrsti zaželeli dober tek.

Kako je teči skupaj s 45.000 tekači s celega sveta?

Zvečer sem si pripravil vse potrebno za maraton: copate, čip, številko, majico in hlače. Vremenska napoved je bila idealna: oblačno in do 19 stopinj.
Spal sem razmeroma dobro, le zjutraj sem moral nekajkrat obiskati WC.
Malce s strahom sem se odpravil na štart pri Brandenburških vratih. Spremljevalna ekipa je poskrbela za vse potrebno, tako da sem se lahko v miru odpravil na štart. Nemška ordung und disciplin sta se spet potrdili: vse je bilo urejeno, označeno, kot je treba. Malce ogrevanja in potem vstop v štartni blok D. Tekaška energija je bila na vrhuncu: več kot 45.000 tekačev s celega sveta je v veselem razpoloženju čakalo na štart. Ob 9.15 so se zapodili rekordu naproti Kipčoge in njegova črna druščina, nekaj minut za njimi pa še mi.
Po tihem sem si želel, da bi ga odtekel pod štirimi urami, vendar se nisem hotel preveč obremenjevati s časom, saj je konec koncev zmagovalec vsakdo, ki ga preteče. »Milan, ti samo uživaj v tem prekrasnem tekaškem razpoloženju, katerega del si postal,« sem si rekel. Pritisnem na uro in začnem teči s tiho prošnjo za mir in za Slovenijo, kar sem tudi zapisal na zid ob prejemu štartne številke.
Že v prvem kilometru zaslišim glasno spodbujanje mojih spremljevalcev, ki preglasijo vse druge. Zavem se, kako lepo je imeti ob sebi prijatelje, ki te spodbujajo in se nanje lahko zaneseš.

Tekel z lahkoto, krč ga je prijel le enkrat

Prvi kilometer; pogledam na uro: 4.51, utrip 139. Malce prehitro, vendar se je kar težko zadrževati, ko te množica kar ponese naprej. Navijači so res enkratni. Ob celi progi je bilo zagotovo vsaj sto različnih glasbenih skupin, ki navijajo, pojejo, bobnajo, drugi pa spodbujajo, kričijo, ploskajo. Res neverjetno razpoloženje. Kilometri se počasi, a vztrajno odštevajo. Tempo nekoliko popusti, vendar kar z lahkoto tečem malce nad pet minut na kilometer. Na vsaki postaji pijem in pojem kakšen košček banane. Sicer so stojnice slabše založene kot npr. v Ljubljani, vendar ničesar ne pogrešam. Motijo me le plastični lončki; na Ljubljanskem maratonu so jih že pred leti zamenjali s papirnatimi.
Pri 16. kilometru začutim rahel krč, ki pa hitro popusti. Postaja me strah, da me ne bodo krči preveč napadali in mi morda celo onemogočili priti do cilja. Hvala Bogu, do konca maratona nimam nobenih težav več z njimi.
Bližam se polovici maratona; tempo je še vedno enakomeren, noge so močne, glava ta prava; korajžno naprej. Kadar ne opazujem sotekačev in sotekačic ter znamenitosti, mimo katerih tečem, mi misli zaplavajo do svojih domačih, prijateljev in vseh, ki so mi zaželeli dober tek. Spet drugič mi na misel prihajajo Prešernovi Sonetje nesreče. Zakaj prav ti, ko pa sem srečen? Zrecitiram prvega, drugega, tretjega pa le do polovice. Misli namreč zbežijo nazaj k teku in kilometrom. Pri 28. km sta dve tretjini za mano, še tretjina, še 14 km. Do 30. km bom tekel, si rečem, potem pa bom malce hodil. Pričakujem, da bodo začeli tudi drugi tekači hoditi, pa le redkokateri. Tudi jaz ne bom, si rečem in tečem naprej. Pri 35. km se eden od navijačev dere: »Celo leto ste se pripravljali za ta tek, zato ne popustite, zdržite še malo!«

Berlinski maraton je pretekel z 39.000 koraki

Na cilju z zastavo (Foto: osebni arhiv)
Žena ga je pri projektu Berlinski maraton podpirala.

Tempo je popustil, misel, da mi bo uspelo, pa je čedalje bolj živa. Še vedno tečem, ustavim se samo pri postajah z vodo, da v miru popijem. Pri 39. km se odločim, da ne bom hodil, tekel bom do konca, čeprav je korak zdaj že kratek in noge težke. Spodbude z obeh strani ne pojenjajo. Zagledam napis: Ne teci, ampak leti! Ko na zadnjem ovinku v daljavi zagledam Brandenburška vrata, zares kar poletim. Ves vzhičen se jim približujem, vmes pa iščem svoje navijače. Ko jih zagledam, stečem do njih, presrečen vzamem slovensko zastavo in z njo prek ramen stečem zadnjih 500 m do cilja.
Srečen in hvaležen stečem skozi cilj z visoko dvignjeno slovensko zastavo. Ura se ustavi pri 3.51,30. Uspelo mi je brez krčev preteči berlinski maraton. Vau, vzhičen, z medaljo okrog vratu in z zastavo čez rame poziram v cilju, potem pa se napotim do svoje spremljevalne ekipe. Vmes popijem kakšen liter tekočine in vzamem pončo. Pri check point Cilka mi moji čestitajo, me fotografirajo in postrežejo z berlinskim pivom. Z lahkoto steče po grlu, mi pa se odpravimo do stanovanja na zasluženo siesto.
Suunto je naštel 39.000 korakov, hitrost 5,22 min na km, povprečen utrip 144 ter poraba 3220 kalorij.
Kipčoge, ki je tudi tekel in postavil svetovni rekord, me v cilju ni počakal, a mu ne zamerim. Tudi jaz ga ne bi dve uri čakal, če bi bil na njegovem mestu.
Čudovito doživetje – hvala vsem, ki ste bili z mano!