Zdi se, da je bil leta 1920 leta rojeni Medvodčanki Branislavi Sušnik talent položen v zibelko. Že leta 1937 se je vpisala na univerzo in diplomirala iz prazgodovine in zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti. Istočasno je na dunajski univerzi študirala etnozgodovino in uralo-baltiško jezikoslovje.
Nekje vmes je izbruhnila vojna in vse skupaj spremenila v tragedijo. Njen oče Jožef Sušnik je bil komandir orožniške postaje in kot tak hitro prepoznan kot nasprotnik revolucije. Pa so ga ubili kar vpričo otrok.
Leta 1942 je Branislava Sušnik študij končala z doktoratom na Dunaju in izobraževanje nadaljevala na Vatikanskem biblijskem inštitutu s študijem kultur in jezikov Male Azije. Še enkrat je diplomirala, tokrat iz proučevanja klinopisnih plošč iz Kapadokije. Leta 1943 se je vrnila domov, a doma je šlo vse narobe. Leta 1945 je poizkušala zbežati v Italijo, pa so jo na poti ujeli in zapri v Ajdovščini. Po izpustitvi je odšla na Koroško kot begunka in nato v Rim k šolskim sestram. Evrope je imela zadosti in preveč.
Leta 1947 je odšla v Argentino. Na povabilo šolskih sester, ki so oblikovale njeno odraslo življenje, je odšla v misijon med Indijance rodu Toba v Paragvaju.
Leta 1952 je prevzela vodenje Etnografskega muzeja v Asuncionu in ga vodila do svoje smrti leta 1996. Opravila je reorganizacijo muzeja in povečala muzejsko zbirko. Ob tem pa je odkrila delo, ki ji je bilo najbolj pri srcu. Organizirala je kopico odprav med staroselce in opravila veliko terenskega dela.
Antropologija in študij indijanskih jezikov je bilo tisto pravo. Pravi talent za jezike ji je prišel še kako prav. Mimogrede se je poleg kopice evropskih naučila še 8 indijanskih jezikov. Njeno delo jo je vodilo med indijanska plemena Paragvaja, Peruja in Argentine. Na Filozofski fakulteti univerze v Asuncionu je vodila katedro za ameriško arheologijo in etnologijo. Njeno književno ustvarjanje obsega 83 del. Pri nas sta izšli dve njeni deli, in sicer »Med indijanci Lengua« in »Šamanizem pri Čemokokih«. Za svoje delo je leta 1992 prejela paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti.
Navkljub temu je doma ostala skorajda neznana. Šele po osamosvojitvi Slovenije je doživela nekaj priznanja. Po njej so imenovali osrednji trg v Medvodah. Na spominski steni knjižnice pa stoji njena spominska plošča. Majhen spomin na znanstvenico, ki ji doma ni bilo lahko, jo pa je njeno delo vodilo širom sveta.
