Pred vsakimi volitvami poslušamo mnoge pretirane in utopične obljube kandidatov in njihovih političnih kampanj. Če bomo volili zanje, bo vse drugače, celo bolje, saj prihaja nov obraz in čaka nas boljša in lepša prihodnost. Povprečen volivec rad posluša take obljube v upanju, da se bodo izpolnile, vendar se zdi, da je vedno znova razočaran. Če upoštevamo še spretno retoriko političnih govorcev, ki z nami skorajda manipulirajo, se je kar težko upreti težnji, da bi volili ravno zanje, saj bodo nedvomno poskrbeli za vsesplošno izboljšanje in blaginjo na vseh področjih. Pa se morda kdaj vprašamo o smiselnosti in koherentnosti teh nemalokrat praznih obljub?
Elita, ki vodi našo državo, nosi veliko odgovornost in skrbi tako za svoj ugled kot za ugled države, v kateri ima nadvse pomembno funkcijo, pa naj bo to kot predsednik države, premier, zunanji minister, ali če hočete predsednica parlamenta. To so namreč ljudje, ki nas predstavljajo v svetu in jih je za svoje predstavnike večina na volitvah tudi izbrala in bi nam zato morali biti za zgled. Zgled suverenega, samostojnega in opolnomočenega človeka, nadvse sposobnega na svojem področju. Od ljudstva voljeni politiki bi torej morali omogočiti stabilno vlado, zakone in delovno okolje, v katerem lahko ljudje ustvarjajo in gradijo za našo družbo. Ustvariti morajo čim boljše pogoje za karierno, družbeno in podjetniško udejstvovanje. Da pa bi ljudi vzpodbudili v to ustvarjanje, mora država nuditi stabilno zakonodajo in davčni sistem, ki mora biti na dolgi rok predvidljiv, da seveda ni prevelikega tveganja za priključitev aktivnemu in ustvarjalnemu delovnemu sloju prebivalstva, ki je za našo družbo brez dvoma nepogrešljiv.
Ko bo posameznik spoznal, da je z lastnim ustvarjanjem in marljivostjo sposoben preživeti sebe in druge, bo to prineslo blaginjo za našo državo. Če se bomo zavedali, da smo sposobni sami preživeti brez sistematske pomoči države vsi, ki smo za kakršnokoli ustvarjanje zmožni, bo to rešitev za celotno družbo. Vse več ljudi se namreč lahkomiselno zanese na državno oziroma socialno pomoč, kljub temu da so pravzaprav sposobni poprijeti za marsikatero delo. Na žalost pa se minimalna neto plača in socialna pomoč premalo razlikujeta, da bi ta finančni vidik premamil naše pasivne državljane in jih iztrgal iz cone udobja. To je zelo slab zgled našim potomcem, ki bi jih morali vzgajati v inovativne in delavne ljudi, ki bodo znali in si želeli poskrbeti zase in za svoje družine ter se hkrati pri tem ne zanašali preveč na državo. Aktualno gledano namreč drvimo v nepredvidljive in nestabilne čase ter posledično tudi v nestabilne vlade, kar pa je razlog za strah in pasivnost naroda.
Nobeno presenečenje ni, da najbolj glasni in vztrajni vedno dobijo to, kar zahtevajo. Politiki jim različne želje izpolnijo in si tako kupijo mir, hkrati pa si še zagotovijo volilno telo. Na žalost pa ljudje po naravi nismo najbolj pošteni in pravični in zato nemalokrat zahtevamo nekaj, česar si v resnici ne zaslužimo in nam racionalno gledano enostavno ne pripada. Želela bi si bolj kritičnega odnosa naših volivcev do obljub, ki jih dajejo politiki med njihovimi predvolilnimi kampanjami, pa naj bo to parlamentarno ali lokalno gledano. Si mar res želimo na oblasti imeti ljudi, ki nam izpolnijo obljube tako rekoč na naš račun? Konec koncev smo vestni plačniki v državno blagajno mi, državljani, in morali bi se bolj zanimati in nadzorovati, kam gre in kako se razporeja naš denar.
Vprašajmo se, zakaj ploskamo tistemu, ki obljublja večje plače in hkrati skrajšanje delovnega časa, če to vendar pomeni, da bo manj denarja priteklo in več odšlo iz državne blagajne. Če država nekje da, mora pač nekje vzeti in tega bi se moral vsak posameznik z volilno pravico še kako zavedati. Državne institucije pa po neki nerazumni logiki vzamejo vedno tudi takrat, ko ni nikjer vzeti, torej se zadolžijo, s tem denarjem pa na novo kupijo volilno telo in tako ponavljajo postopek. Medtem pa so dolgovi v tem začaranem krogu vedno večji. Dobro pomislite torej, katero številko boste obkrožili na volilnem listu, saj bomo končni plačniki tega dolga mi, davkoplačevalci in nekoč naši otroci, in ne zdi se mi pošteno, da bi morali plačevati kredite, za katere se nismo sami zadolžili.
Sami pri sebi se zato še enkrat vprašajte, ali si res želite na tako odgovornem položaju imeti nekoga, ki samo neracionalno obljublja, da bo višal plače in pokojnine, krajšal delovni čas in podobno. Recept za blaginjo se namreč skriva v ustvarjanju in v delovnem človeku, ki zna in si želi poskrbeti zase in ga pri tem država vzpodbuja s stabilno zakonodajo in zmernimi davki. Uspešen in marljiv človek je na koncu dneva ponosen in zadovoljen tudi sam s seboj, ker je prispeval nekaj družbi in s tem zagotovil uspeh sebi in svoji družini. Ne smemo dopustiti, da pošteno delo v naši družbi ne bo več vrednota in razlog za zadovoljstvo ter duševni mir.
Seveda pa se vsak razumen državljan vpraša o smiselnosti volitev in volilne udeležbe, saj smo bili prav v prvi polovici leta priča zelo nenavadnemu razpletu dogodkov, in sicer dva največja poraženca aprilskih parlamentarnih volitev sta se prebila na ministrske položaje, kljub temu da so jima volivke in volivci jasno dali vedeti, da si ju ne želijo več v političnem prostoru. Živela demokracija! Ta poteza aktualne vlade je bila zelo nespoštljiva in ignorantska do nas volivcev, vendar pa po drugi strani nekako razumljiva, saj sta dotična poraženca pač nekako morala biti nagrajena in izplačana, ker sta volilno telo prepustila zmagovalcu takratnih volitev.
Na tem mestu bi želela ljudi vnovič vzpodbuditi v kritično mišljenje in iskanje dolgoročne rešitve, ko se odločajo, katere ljudi si želijo na pomembnih položajih. Na volišče gremo letos še nekajkrat in naša državljanska dolžnost je, da se zavestno pozanimamo o danih kandidatih in preučimo njihove izkušnje, znanja, vrednote, nekoliko manj pa se osredotočimo na njihove prazne obljube, ki nas bodo še drago stale. Ne ponavljajmo preteklih napak, popravni izpit bomo imeli šele čez nekaj let.
Avtor: Zala Klopčič
