Prekmurje je bilo dolga stoletje del Slovenije, ki je bil nekako ločen od preostalega dela naše domovine. Pravno gledano nikdar ni bil del Avstrije, ampak Ogrske, to je Madžarske. Vse do Trianonske pogodbe v letu 1920, ko se je končno pridružilo matični Sloveniji.
V takšnih razmerah je bil Slovenski narod podvržen raznarodovanju, saj je dežela leži na samem robu madžarskega narodnega ozemlja in je zanj od nekdaj značilno narodno mešano prebivalstvo.
Eden tistih, ki je zaslužen, da se je slovenstvo v Prekmurju ohranilo je bil Štefan Kuzmič. Rodil se je leta 1723 v Strukovcih. Rojen v kmečki družini in okolju je nekako prišel do šolanja v Radgoni in postal evangeličanski pastor. Od leta 1739 je študiral v Gjuru samem severovzhodnem delu Madžarske in Bratislavi na Slovaškem.
Kot pastor je pokazal veliko posluha za književno dejavnostjo. Izdal je celo kopico knjig vendar ne v tisti pravi Slovenščini, ampak v narečju, torej Prekmurščini.
Le del njegovih knjig je ohranjen. To je leta 1752 izšli Mali slovenski katekirzem, 1753 izšča Abecedna knjižnica, Kratki nauk krščanske vere in predvsem Nova Zaveza ali Testament Gospoda našega Jezusa Kristusa.
Kot založnik je deloval do leta 1779, ko je umrl v Šurdu na Ogrskem kjer je tudi pokopan. Za njim je ostalo njegovo književno delo in spomin na pastorja, ki se je v 18. stoletju, daleč stran od glavnih tokov razvoja slovenskega naroda, trudil za obstanek slovenstva na vzhodni strani reke Mure.