Prvega septembra 1962 so začeli hoditi v šolo tisti, ki so bili rojeni od pomladi 1955 do januarja ali februarja 1956. V podružnični osnovni šoli v Mavčičah je bilo takrat prvčkov 18, učila jih je pa Marija Žavbi, no ja, tovarišica Marija Žavbi. Pouk je bil kombiniran, tako da so bili skupaj z drugim razredom in jih je bilo skupaj približno štirideset. Do četrtega razreda so hodili v Mavčiče, naprej pa v Stražišče pri Kranju na OŠ Lucijana Seljaka.
Prvo obhajilo je župnik vedno organiziral tako, da so se ga otroci veselili
Vsi, razen dveh učenk, so hodili tudi k verouku in 9. junija 1963 so prejeli prvo sveto obhajilo. Na verouk imajo lepe spomine. Takrat je bil župnik v Mavčičah Franc Golob. Najbolj so si ga zapomnili prav po tem, da je vedno za prvo obhajilo pripravil lepo slovesnost, ki so si jo zapomnili za vse življenje. Prav posebej pa jih je po slovesnosti razveselila župnikova gospodinja, ki jih je pogostila s toplim mlekom ali čajem in pecivom.
Ker je bila birma takrat le vsakih šest let, je šlo veliko otrok k birmi že v drugem ali tretjem razredu. Tudi za birmo jih je še pripravljal župnik Golob. Leta 1967 je umrl, za njim pa je leta 1969 prišel za župnika v Mavčiče Marko Mihelič. Mihelič je pred vstopom v bogoslovje v Zagrebu končal študij matematike in je otrokom velikokrat pomagal pri tem predmetu. Znal jim je razložiti, da so se laže učili naprej.
Pogled na življenjsko pot: so delovna, ustvarjalna in varčna generacija
Ko stopajo v leto 60. obletnice prejema prvega obhajila, so se spet srečali. Po kosilu so se pogovarjali o svojem aktivnem življenju in o tem, kaj počnejo zdaj, ko je večina že upokojena. Ker imajo ves čas stik oziroma so drug drugega kar precej spremljali na življenjski poti, tudi vedo, kaj je kdo po poklicu, s čim se ukvarja v prostem času pa še marsikaj. Ponosni so drug na drugega, saj so precej dosegli. Nekateri so opravili le poklicno šolo in so bili pri poklicnem delu uspešni, drugi so študirali in so tudi daleč prišli. Skoraj vsi so si zgradili hiše. Tudi na to so ponosni. Poudarjajo, da so delovna, ustvarjalna in varčna generacija. Seveda se znajo tudi zabavati.
Učiteljica Marija Žavbi, zdaj seveda že upokojena, se jim je pridružila na srečanju. Pripovedovali so, da je bila stroga, včasih jih je tudi tep la, naučila jih je pa veliko.
Njihov sošolec je bil tudi harmonikar Jože Ješe, ki igra za več folklornih skupin. Tudi na srečanju je zaigral in so se zavrteli. Sklenili so tudi, da je to sicer bilo prvo srečanje, nikakor pa ne zadnje.
