“Afera Vatileaks bo morda prispevala k večji preglednosti delovanja vatikanskih uradov” trdi Peter Lah, ki v zadnji številki Slovenskega časa razmišlja o dogajanju v Vatikanu na osnovi vsebine Nuzzijeve knjige Sua Santità (Njegova svetost – formalni nagovor za papeža), v kateri je italijanski novinar objavil številne dokumente, ki jih je dobil dobesedno s papeževe mize. Gre za afero, ki je dosegla začasen vrhunec s prijetjem papeževega sobarja in odslovitvijo prvega moža »vatikanske banke« IOR.
Avtor v osrednjem delu opiše primer avstralskega škofa Morrisa, na osnovi katerega utrdi svoje mnenje o Benediktu XVI., kot preudarnem, blagem in odločnem voditelju. Avtor začne opis primera, da
“če že ime zveni eksotično, so statistike še toliko bolj presunljive: škofija je velika toliko kot Nemčija, Avstrija in dve Sloveniji skupaj, a ima manj kot 50 – ne ravno mladih – duhovnikov. To za škofa predstavlja velik problem, ko želi zagotoviti, da bodo ljudje lahko šli k maši in prejeli zakramente. Škof Morris je kot možne rešitve videl tudi posvetitev žensk v duhovnice in prejem zakramentov v nekatoliških cerkvah. Po petih letih pogovorov z vatikansko kurijo in osebnem srečanju s papežem ga je Sveti sedež leta 2011 upokojil. To smo vsi že vedeli, saj škof ni odšel potihoma.
Novo – zame in verjetno za večino – je bilo ozadje. Škof je že takoj po imenovanju sredi devetdesestih let razdražil nekatere vernike s svojim pristopom. Več kot petnajst let so se v Vatikanu nabirale pritožbe proti njemu. Človek bi si mislil, da je bilo rimskim uradnikom končno zadosti in so ga odstavili. Dokument pa kaže drugačno sliko. Škofa niso pokopali nenavadni pastoralni prijemi, tudi njegovo glasno nasprotovanje Vatikanu do papeža ni prišlo. Usodno je bilo njegovo teološko neznanje. V tej točki je papež neizprosen: škof, ki ne pozna teološke razlike med protestantsko skupnostjo in pravoslavno Cerkvijo, ki polemizira s papeževo odločitvijo, da Cerkev ne more posvetiti žensk v duhovnice – tak škof ne more voditi katoliške škofije. Nuzzi je tako nehote potrdil izjave papeževih sodelavcev, ki ga opisujejo kot blagega, preudarnega, a odločnega voditelja.
Skozi špranjo razkritih dokumentov in Nuzzijevih komentarjev je zanimivo opazovati, kako deluje vatikanski sistem. Človek vidi konflikte, medsebojne kritike in obtožbe, različna mnenja znotraj sistema, ki smo ga navajeni videti kot monolit, iz enega kosa. Ampak to ne bi smelo presenetiti. Zrel človek ve, da so povsod, kjer so ljudje, tudi nesoglasja in nepravilnosti. Za kaj takega ne potrebuje videti dokumentov s papeževe mize.”
Na koncu pa avtor zaključi še s sklepno mislijo.
V dokumentih, ki smo jih spoznali iz Nuzzijeve knjige, ni nič takega, česar bi se Cerkev morala sramovati. Da je božja, ker jo je ustanovil Bog, in človeška, ker je »dana v upravo« ljudem, smo vedeli tudi brez teh razkritij. Tisti, ki v srcu dobro mislijo, ne bodo našli razloga za pohujšanje. Drugi bodo v njej zlahka našli smodnik za svoje topove. Pravega streliva pa v dokumentih ni.
Več: Slovenski čas
