Sam se še zelo dobro spomnim prvega letnika fakultete, ko nas je profesor vprašal, tako mimogrede, kaj je sekularizacija. Ker se mi je odgovor zdel tako samoumeven, sem bil zelo presenečen, da je zavladala popolna tišina ob tem vprašanju. Za zelo kratek čas sem skoraj podvomil v to, da je moja predstava pravilna. No, izkazalo se je naposled, da je moja predstava vendarle bila v samem bistvu skladna s profesorjevo.
Kot pravi Hans Blumenberg, se s tem pojmom praviloma označuje dolgoročni proces, ki pospešuje izginjanje verskih vezi, odnosa do transcendentalnega, pričakovanja življenja po smrti, ritualov… Vse to tako v zasebnem kot v vsakodnevnem javnem življenju.
Vera je nepomembna za življenje skupnosti
Pred kratkim je v reviji Religion&Science izšel članek Hunterja Bakerja z naslovom: Social leveling: Socialism and Secularism (Socialna izravnava: socializem in sekularizem). Med drugim je avtor zapisal sledeče: »Medtem ko socializem želi izbrisati ekonomske razlike med ljudmi s tem, da jim odvzame iz rok individualno izbiro glede lastnine, sekularizem želi izbrisati verske razlike med ljudmi tako, da naredi vero nepomembno za življenje skupnosti.« In še: »Socialna izravnava v primeru religije je lahko hujša, ker se ne zmeni za možnost o verski resnici. Vse verske predpostavke se smatrajo kot skrajno nedokazljivo razodetje, ki je namenjeno predvsem lahkovernežem. To predstavlja poseben problem za kristjane, ki verjamejo, da je njihova vera resnična in da obstaja dokaz za podporo vere v realnem prostoru in času.«
In tukaj trčimo na konceptualno nezdružljivost med dojemanjem vere s strani kristjana ter med temeljnim sporočilom, ki ga daje sekularizacija. Pravi kristjan veruje, da je njegova vera resnična in jo skuša živeti v vseh dimenzijah svojega življenja. Vero ne jemlje zgolj kot neko osebno pravico, ki jo izkazuje izključno v skritih, privatnih kotičkih, skritim očem javnosti. Svojo vero želi izražati svobodno in tudi javno. Po drugi strani pa protagonisti in zagovorniki procesa sekularizacije, ki so po večini ateisti, vidijo vero bolj kot ne kot nek relikt predhodnega obdobja, ki bo slej ali prej izumrl, saj bo znanost našla vse odgovore. Zato je vlogo vere, predvsem v javnem življenju, potrebno čimbolj omejiti, da ne vznemirja ostalih državljanov, ki so že dosegli višjo stopnjo zavedanja. Pri tem pa jim potencialni konflikt med pripadniki različnih verskih skupnosti služijo le kot priročen izgovor. In tako govorimo o edini zveličavni, javni laični šoli, kamor križ in verouk ne spadata. Govorimo o ločitvi cerkve in države kot o dveh nasprotnikih ali celo sovražnikih, govorimo o konfliktu med znanostjo in vero…Vse to so simptomi te ‘nevtralne’ drže, ki jo skuša doseči sekularizacija. Ampak paradoks je ravno v tem, da sekularizacija ni nevtralna drža. Izhaja iz določenega vrednotnega izhodišča. Iz izhodišča, da so vere vsaj nebodigatreba če že ne škodljive za družbo.
Socializem in sekularizem
Baker naredi še eno povezavo, in sicer med sekularizacijo in totalitarnim sistemom. Socialna izravnava, ki se skuša doseči s socializmom ali sekularizacijo se lahko vzpostavi samo z eno družbeno entiteto in to je država. Država postane učinkovita lastnica lastnine in država določa katere manifestacije religij (če sploh katere) so sprejemljive za družbo. Zato morajo biti vse institucije, ki bi lahko potencialno tekmovale z državo, minimizirane. Tako ima na primer le država monopol nad šolskim sistemom in s tem na prenašanje vrednot na otroke. Vloga cerkva in družin v družbi je skrhana v prid države.
Eden izmed največjih izzivov sodobnega časa je najti pravo razmerje med javno dimenzijo vere in moderno, sekularno državo. Kadar je to razmerje porušeno, je slabo za celotno družbo. Zgodovinske izkušnje kažejo ekstreme v obe smeri. Tako primere, ko je bila prevelika vloga (posamezne) verske skupnosti v državi, kot obratno. Ko se je delovanje verskih skupnosti želelo minimizirati ali celo uničiti.
Zdrav odnos do vere kot izraz zrele družbe
Slovenija je izkusila oba ekstrema v svoji preteklosti. Nisem pa prepričan, da je že našla ustrezno razmerje. To kažejo številni indici: od nenehnega vpitja o kršitvi načela ločitve države od verskih skupnosti, pa naj gre še za tako banalno stvar. Spomnimo se žolčnih polemik vsakokrat, ko beseda nanese na verski pouk v šolah, spomnimo se polemik glede visenja križa na stenah, kjer se izvaja šolski pouk, blagoslavljanja ladje, polemik ob objavi predloga novega ‘verskega’ zakona, ki ga je izdal Urad RS za verske skupnosti pod vodstvom Aleša Guliča (sicer je bilo samo imenovanje Guliča na čelo Urada RS za verske skupnosti svojevrsten pokazatelj odnosa te vlade do verskih vprašanj) ali pa grožnje z referendumom ob poskusu 100 odstotnega financiranja javnoveljavnega programa zasebnih šol itd. Naštevali bi lahko v nedogled.
Sloveniji manjka predvsem zdrav odnos do vere in verskih institucij. Z zdravim odnosom se kaže tudi zrelost družbe. Prav je, da se opozarja na morebitno prekoračitev ustavnih načel ali prevelikega (ali celo škodljivega) vpliva ene ali več verskih skupnosti. Ni pa potrebno iti s tem predaleč v drugo smer. Pot do tja vodi še posebej z intenzivnim procesom sekularizacije. Na koncu izgubimo še zadnje veliko vezivno tkivo družbe. Ostanejo samo še atomizirani posamezniki v mešanem loncu vsega možnega in verjetnega. Na koncu ostane le še družba brez duše, sredi ničevosti materializiranega, potrošniško-tehnicističnega sveta.
Viri in literatura:
http://www.acton.org/pub/commentary/2011/03/16/social-leveling-socialism-secularism
Blumenberg Hans (1983); The Legitimacy of The Modern Age. MIT Press Blumenberg. Cambridge, Massachusetts.
Foto: Ne damo vam Srbiju
