Samopašno vladanje in žongliranje z denarjem

Ne vlada ne družbeni podsistemi ne delujejo, kot naj bi delovali v evropski demokratični državi. Tudi ljubljanski župan si pravni red ob prikimavanju pravosodja razlaga po svoje. Skorajda ne mine dan, da ne bi priplavala na površje nova svinjarija, ki odplakne tisto od včeraj ali predvčerajšnjim –  brez sankcij kakopak. Stavke, s katerimi zaposleni v javnem sektorju opozarjajo na kaos in neprimerne plače, postajajo folklora, ki se ji vlada neodgovorno posmehuje. Slovenska posebnost v svetovnem merilu je, da je Sodni svet postal sodniški sindikat, ki izsiljuje Ustavno sodišče in Vlado RS. Edini zanesljivi zaveznik vlade je Branimir Štrukelj, ki v marionetnem gledališču Šola zna vleči vrvice in prepričati učiteljsko srenjo, da je štrajk v času leve vlade neprimeren. Vlada v isti sapi, ko tarna, da ni denarja, tega razmetava. Nevladniki imajo prav v teh dneh na Ministrstvu za javno upravo novo požrtijo v skupni vrednosti skoraj 6,3 milijona evrov.

Ne samo notranja, tudi zunanja politika je povsem zblojena. Zarečenega kruha o jedrnih državah smo se čez noč preobjedli in se gremo neuvrščenost, predvsem pa domišljavost, ker smo se zahvaljujoč Belorusiji znašli v Varnostnem svetu OZN. Članice OZN so namreč izbirale med dvema slabima možnostma: odkritem in prikritem podpiranju Rusije.

Dobrodelnost

V januarju letos je ministrica Tanja Fajon razglašala, da je Slovenija preko OZN teroristom v Palestini darovala 1,2 milijona evrov. Ali je finančni minister ta denar potegnil iz rezerv ali kake druge raztrgane nogavice, ni pricurljalo v javnost. Lanski znesek Slovenije, darovan UNRWA, je v primerjavi z drugimi državami sicer zanemarljiv, lahko pa nas skrbi, da bo letošnji občutno večji, še zlasti zato, ker so številne demokratične države prenehale finančno podpirati sumljive posle UNRWA. 

Poljski katoličani so za slovenske poplavljence zbrali 1,2 milijona evrov in jih (k sreči mimo ministra Boštjančiča) poslali našemu Karitasu. Ta podatek zaman iščemo v medijih glavnega toka ali črednih medijih, kot jih je pred kratkim poimenoval dr. Žiga Turk. Poljaki so ob poplavah na pomoč poslali tudi 42-člansko vojaško inženirsko enoto. Velikodušnost Poljakov, denar in inženirske storitve so bile neprimerljive s pomočjo iz »jedrnih« držav. 

Kako zanimiva so pota denarja; enak znesek, kot so ga Poljaki namenili slovenskim državljanom, je slovenska država poslala teroristom. Obračanje denarja spominja na tisto verjetno izmišljeno spoved: »Enega sem ubil in enega naredil pa se zgliha«.

Donacija za nogomet in miloščina za križnike

Kaj vse se dogaja v Ljubljani in kakšne niti posredno ali neposredno vleče župan Zoran Janković! V igri sta vedno denar in tovarišija. Ob nedavnih kriminalističnih preiskavah v Ljubljani je med drugim prišlo na dan, da sta podjetji iz Javnega holdinga Ljubljana VOKA in Energetika dali NK Olimpija krepko finančno injekcijo. Vsako od njiju naj bi za »fuzbal« darovalo po 305.000 evrov, torej je bil vsak od Ljubljančanov prisiljen plačati dobra dva evra. Poznavalci razmer v »najlepšem« mestu vedo povedati, da je menda med žogobrci tudi županov vnuk. Vic stoletja: Velikodušen dedek se v finančne posle članov holdinga vtika le v primeru, ko skrbi za nizke zneske na položnicah meščanov, nikakor pa ne pri tovarišijskih poslih. Ali 610.000 evrov ali pa le 6,10 evra za polprofesionalni šport je preveč, če je denar iz neprimernega vira. 

Povsem drugačno igro številk pa se je družno z MO Ljubljana šlo Ministrstvo za kulturo. Križniškemu redu kot denacionalizacijskemu upravičencu do cerkve v Križankah so z odločbo odrinili sramotnih 340.000 evrov. Norčevanje! Samo vrednost slikarskih platen, če že niso vsa pokradena, presegajo ta znesek. Odmerjeni denar je primerljiv s posamično zgoraj omenjeno donacijo športnemu klubu ali vrednostjo udobnega ljubljanskega stanovanja. Na ministrstvu za kulturo (kulturni boj) niso naročili strokovne cenitve, če se baročno stvaritev sploh da objektivno oceniti, ampak so se opirali na vrednost, ki naj bi jo cerkev imela ob njeni zaplembi oziroma nacionalizaciji. Opustitev cenitve za zgradbo na Litijski v škodo državnih financ in opustitev cenitve za križevniško cerkev v korist države in MOL ter Festivala, ki cerkev nezakonito uporablja in zlorablja, lepo kažeta pravni (ne)red in nezaslišano velik vpliv nekaterih politikov in funkcionarjev.

Menda v pravnih državah odločbe oblastnih organov odpravljajo sodišča. V zadnji zgodbi nadaljevanke o vrnitvi cerkve križnikom pa je bilo drugače, saj je ministrstvo Aste Vrečko samopašno razveljavilo odločbo iz časa ministrovanja Vaska Simonitija in napisalo novo. O pravni vzdržnosti take odločbe naj rečejo zadnjo besedo neskorumpirani pravniki; nekaj jih vendarle še imamo. Ob védenju, da je obrazložitev odločbe obakrat pisal isti »strokovnjak«, je absurd še toliko večji. Argumente je v novo odločbo tako rekoč prinesel pes na repu. Prireditve Festivala in direktorja Brleka (iz srečne Jankovićeve družine MOL) bi utegnili pri ustvarjalnosti Festivala motiti svetloba, zvonjenje in drugi vplivi uporabe bogoslužnega prostora za njegov pravi namen. Tudi internemu bifeju v nadstropju (koru?) se ne da kar tako odpovedati. V ljubljanskih cerkvah se odvija precej koncertov, zato je na mestu vprašanje, ali bi kazalo razmišljati o ukinitvi bogoslužja tudi v stolnici, pri Tromostovju, pri sv. Jakobu, pri uršulinkah, v Trnovem in še kje. 

Če ministrstvu za kulturno-revolucionarni boj uspe pri križevniški cerkvi, je naslednja tarča Blejski otok, kjer so tudi Simonitijevi prstni odtisi.

Prijateljevanje z jedrno Republiko Srbsko

Prav zanimiva je os Ljubljana–Banjaluka, po kateri nekateri naši politiki uveljavljajo predvsem svoje interese. Občasno ima človek občutek, da je Slovenija v konfederaciji z Republiko Srbsko in ne članica EU. Slika Zorana Jankovića in njegovega sina Jureta(!) na delovnem kosilu pri Miloradu Dodiku pove marsikaj. Komunalno podjetje Ljubljana je župan najlepšega mesta pred osmimi leti prodal tajkunu Mladenu Milanoviću iz Republike Srbske. Pred nedavnim smo izvedeli, da je isti tajkun od kralja banan Izeta Rastoderja kupil betonsko džunglo nedokončane in propadajoče megalomanske gradnje v Stožicah. Le kdo je bila babica pri tem težkem porodu v balkanski porodnišnici?

Polna ušesa in oči imamo o zelenem prehodu, o izkoriščanju sončne in vetrne energije, o preganjanju drv in plina pa o neizvedljivosti gradnje JEK2. Kot strela z jasnega je udarila vest, da je Slovenija končno uveljavila pravico do deleža električne energije iz termoelektrarne Ugljevik v Republiki Srbski. Čeprav je Slovenija v nekih drugih časih sofinancirala termoelektrarno v Ugljeviku, bi se morala danes, da ne bi izpadla dvolična pri vsesplošni histeriji zelenega prehoda, odpovedati iz premoga pridobljeni energiji. Klub temu, da s 500 GWh bosanske električne energije lahko krijemo letne potrebe 128.000 gospodinjstev, bi se ji morali izvedenci za sončnice Robert Golob, Tina Sršen in še kdo od fanatikov zelene vere odpovedati in pri Dodiku lobirati za zaprtje Ugljevika hkrati z zapiranjem TEŠ6. Od Šoštanja do Ljubljane je okrog 70 km, od Ugljevika do Ljubljane pet do šestkrat več, kar je za evropske razmere in vetrove še vedno naša soseščina. Dvoličnost, enaka kot pri Nemcih. Kadar je Nemčija pod oblaki in v brezvetrju, kupujejo električno energijo iz poljskih termoelektrarn. 

Glasnik prijateljstva in znanstvenik Hallerstein

Za konec pa še nekaj besed o šopirjenju levosučnih politikov na vsakem koraku oziroma o novem spomeniku jezuitu in znanstveniku Avguštinu Hallersteinu, ki so ga 6. februarja odkrili v Ljubljani. Podarjeno bronasto skulpturo spomenika so pripeljali iz Pekinga, o slovenski specifiki pri gradnji tonalitnega podstavka (razpisi, odstotki) pa kronisti zaenkrat še ne poročajo. Rdeča buržoazija (Pirc Musarjeva, Kučan, Janković, Bobinac …) se je na odkritju ponašala z misijonarjem – jezuitom in ob tem ignorirala jezuite, ki bivajo le streljaj od spomenika. Kaj je bil glavni namen Hallersteinove poti v Peking, so govorci seveda zamolčali. Blejali so o stoletnem prijateljstvu Slovenije in Kitajske. Kristusov evangelij in ne znanost je jezuita vodil na daljno Kitajsko! Jezuitom so izmaknili njihovega redovnika Avguština, križnikom izmikajo cerkev. Svoboda po domače.

Dragi Ljubljančani, upanje umre zadnje, zato pričakujmo lepše čase in še lepše najlepše mesto, ker bodo Jankovićevi zvezdogledi s Hallersteinovo napravo lahko raziskovali, če sta morda še kje v vesoljskem prostranstvu tako zanemarjena park in trg kot v Ljubljani. To sta park med novim spomenikom in Gruberjevo palačo ter trg pred cerkvijo sv. Jakoba, ki je čez cesto.



Komentiraj