Permisiven pristop k vzgoji ni od včeraj
Na spletu sem našel eno izmed definicij, ki v osnovi kar dobro definira idejo permisivne vzgoje. »Permisivna vzgoja je ena od stilov vzgoje, kjer starši kažejo visoko mero dovoljevanja in toleriranja otrokovega vedenja, z omejenimi omejitvami in pravili. Starši, ki uporabljajo permisivno vzgojo so manj strogi in manj zahtevni glede obnašanja svojega otroka. Otroku pri odločanju dajejo veliko avtonomije in svobode. Ta stil vzgoje pogosto temelji na zaupanju v otroka in njegovem naravnem razvoju, brez velikega mešanja staršev.«
Permisivna vzgoja ni od včeraj. V času mojega starševstva (sinova sta v zrelih tridesetih letih) je bila že zelo popularna. Vsi, ki se je nismo držali, smo izgledali starokopitni »zarukani kmetavzarji«, ki maltretiramo svoje otroke. Dvignjen glas ali bog-ne-daj strašenje otrok z omejitvami, je bil skorajda kaznivo dejanje že v tistem času. Takrat sem bil tudi vsaj delno pedagoški delavec, ki pa sem zahteval red in disciplino. Ne spomnim se, da bi tedaj to bil kakšen večji problem. So pa bili mnogi dijaki včasih malce zaprepadeni, ker so bili navajeni, da lahko delajo, kar hočejo. Takrat se je tudi že pojavljalo znamenito reklo, da je rojstvo otroka čudež. Nedvomno je to nekaj izjemnega, mogoče še bolj za stare starše kot za starše, kar vidim danes, ampak to se dogaja že od pradavnine. Takrat sem velikokrat rekel (na tem stojim še danes), da je za otroka, za katerega se trdi, da je njegovo rojstvo čudež, velika verjetnost , da bo v najstniških letih res postal »čudež«. Je pa dandanes pravi čudež otroka pripeljati do samostojnega življenja, neodvisnega od staršev in neprisesanosti na državne vire sociale.
Permisivnost ni ostala samo v okviru družinske vzgoje
Ampak permisivni pristop ni obstal samo v okvirih družinske vzgoje. Razširil se je tudi v šole, splošne družbene odnose, v relativizacijo vsega možnega z dvomom v vse dosedanje družbene vrednote. Vsak naj bi bil popolnoma svoboden v vseh pogledih. Tako so se nam začele dogajati raznorazne »metelkove«, parade ponosa, prirejanje spoštovanja pravil vsakovrstnim specifičnim vzorcem obnašanja, pogosto povsem neskladnimi z našim tradicionalnim občim pravom (primeri: ugrabljanje otroških dogovorjenih nevest, nespoštovanje osebne lastnine, interni način kaznovanja za prekrške, kot so prešuštvo, beg od dogovorjenih porok ipd.).
Vse to smo spremljali malce z nasmeškom, ni nam bilo všeč, nismo pa želeli izpasti netolerantni. Ampak, tako kot otrok, ki nima meja, tako velja tudi za vse druge primere: če ni meja, vse skupaj počasi gre čez rob. Ali po domače: situacija nam uide nam iz rok.
Konkreten stik med različnimi kulturami ni nujno ravno prijeten
Leta 1992, v času, ko se je menjal poletni čas z zimskim (to je bilo tedaj konec septembra), sem imel v Žabjeku (danes se temu reče Brezje) bližnje srečanje z enim od Romov. Precej pijan mi je padel pod avtomobil. Takoj so pritekli iz naselja in ga odpeljali v bolnišnico (bal sem se, da je mrtev, pa je bil samo mrtvo pijan), sam pa sem počakal, da bo prišla policija. Trajalo je kar precej časa. Čakanje je bila kar divja izkušnja. Ženske so name vpile (vreščale) , mladci so mi ponujali vode (da ne bi napihal…), eden (bil je njegov precej dobro rejeni sin) me je tudi dvakrat udaril, nakar so se stepli med sabo. Komaj sem uspel dobiti voznika, ki se je pripeljal mimo, da je poklical policijo (kar nekaj mimoidočih voznikov je v strahu odpeljalo mimo).
Policaji so prišli zelo udarno in so hitro naredili red (takrat je to funkcioniralo). Na mojo pripombo, da so me tepli, je eden od njih rekel, da bodo sedaj oni tepli… So pa takoj pripomnili, da ne bi smel čakati na policijo, temveč takoj odpeljati in se javiti na Policiji. Pametno sem molčal, ker sem vedel, da če bi to storil, bi ne imel nobene možnosti, da bi se opral krivde. Samo moje sposobnosti obrambe (ne odvetnik, ki mi je celo stroške obrambe nakazal na moj račun, ker je priznal, da se je nekaj naučil od mene), me je rešilo pred obsodbo (po prvi oprostilni sodbi, je sledil ponovni postopek na zahtevo tožilstva). Zakaj to sploh razlagam?
Že takrat je veljalo, da je vsak bližnji kontakt z Romi na cesti (nesreča) lahko zelo nevaren. To je bil tudi čas, ko so se zaletavali v avtomobile in pridobivali odškodnine za bolečine (v vratu) od zavarovalnic. Ko je nekdo imel smolo in je prek ceste stekel otrok, ki je v nesreči podlegel poškodbam, se je moral celo odseliti v tujino. To z drugimi besedami pove, da je že takrat veljala delna pozitivna diskriminacija Romov. Ob tej moji kalvariji (ko je prišel iz bolnice, me je iskal doma, v šoli in zahteval denar) sem pripomnil, da se bo zgodilo, da bodo v prihodnosti »Civili« (tako pravijo nam neromom – v romščini rom pomeni človek) ponoreli in šli z napalmom in buldožerji v romska naselja, ker jim (nam) bo preprosto počil film.
Mimogrede. Strojanovi (priimek so si spremenili po znanem novomeškem zdravniku, ki je zdravil njihovega otroka) so iz Brezja (nekoč popularno Žabjek) prebegnili v Ambrus (naj bi se med sabo sporekli v naselju dve ali več družin). In to preko Žužemberka (tam naj bi pri njihovi naselitvi (menda takoj) v kamnolom, zadonel alarm in so prišli domačini s traktorji nad njih). Iz Ambrusa so se nato po Drnovškovi intervenciji preselili v Roje pri Šentvidu nad Ljubljano. Smo kar veseli, da imajo tudi urbani Ljubljančani možnost spoznati sobivanje z njimi, ker nam očitajo, da pač mi ne znamo. Podobnost je očitna tudi z našim odnosom do narave, ko nikakor nismo sposobni živeti v sožitju ljubkimi medvedki in volčiči.
Že precej nazaj sem se srečal tudi s problematiko v Franciji
Leta 1997 sva z ženo smučala v Treh dolinah (Val Thorens). Takrat sva se prvič srečala z agresivnimi arabskimi mladci, ki so nas »terorizirali« v gondolah. Očitno so imeli zadosti denarja (verjetno od socialne podpore), da so si lahko privoščili smučarijo na največjem smučišču na svetu. Vozniki avtobusov (bila sva z agencijo) so na mojo pripombo v zvezi s temi mladci omenili, da se marsikaj dogaja v zvezi z našimi mladimi smučarkami in temi mladci po hotelih. Niso bile ravno prijetne zgodbe. O podrobnostih sicer nimam pojma, ker je bilo vse skupaj precej zavito v tančico (policija o tem ni rada poročala). Sem pa takrat prvič bil malce bolje seznanjen z razmerami v »no-go« conah velikih francoskih mest. Takrat so se pojavljale tudi prve informacije o nemirih v teh mestih.
Poziv Angele Merkel leta 2015 k množičnemu prihodu migrantov v Evropo ni ključni problem pri sedanji krizi pri težavah v odnosov med prišleki in »staroselci« oz. prebivalci Evrope s krščanskim poreklom (tudi Evropejci se seveda mnogo selimo med različnimi državami). Ideja o multikulturnosti oz. skladnem sobivanju ljudi in skupnosti z različnimi kulturami ne deluje najbolje. Danes vidimo, da prepričanje, da se bo vse skupaj uredilo nekako samo po sebi ne funkcionira, tako kot so si mnogi zamišljali. Ne samo, da ne funkcionira najbolje. V veliko primerih sploh ne funkcionira. Tudi v tem primeru smo v Evropi v resnici izbrali podoben pristop kot pri vzgoji otrok – permisivnost.
Permisivnost je splošen pojav
Tako pri vzgoji otrok, kot pri odnosu do Romov (veliko jih je k nam prišlo tudi med zadnjimi balkanskimi vojnami), kot do prišlekov, ki pridejo k nam iz drugih kulturnih območij, smo imeli zelo permisiven pristop k vzgoji in izgradnji medsebojnih odnosov. Svet sicer ni črno-bel, kot ga dojema večina ljudi, ampak je nekje vmes (pa ne na sredini!). Iz ene skrajnosti smo prestopili v drugo skrajnost. Iz trdega pristopa tako pri vzgoji, kot pri nasilni asimilaciji (ali getoizaciji oz. neke vrste vzpostavi apartheida) tako Romov, kot prišlekov iz drugih kultur, smo prešli v povsem permisivni pristop. Se bodo sami »vzgojili« oz. vključili v družbo. Očitno to ne funkcionira. Zadeve so nam preprosto ušle izpod nadzora.
Temu so dodatno pomagali (in še danes močno pripomorejo) ne samo skrajni levičarji (tudi nekoč na videz zmerni, bolj sredinski), ki so si na ta način pridobili dodatne volilne glasove. Vse skupaj postaja že precej kritično, česar se mnogi še vedno ne zavedajo. In sploh ne trdim, da posodobljen klasičen pristop (manj trd, z upoštevanjem vedenja, da otroci (Romi, prišleki) vedo kaj hočejo, ne vedo pa kaj rabijo…) nujno pripelje k dobrim rezultatom, ampak…
Permisivnost in lenoba sta si zelo blizu
Permisivni pristop v resnici podpira lenobo, ker je v tem primeru edina vložena energija »napor« svetovalcev, ki nas prepričujejo, naj vse pustimo naravnemu toku. Brez vložene energije pa ne more biti pravega rezultata Tudi tu, kot pri vsakem drugem področju izvajanja sprememb organizacijske kulture veljajo pravila iz kakovosti: absolutne kakovosti ni možno zagotavljati, potrebno pa je najti poti, kako kakovost stalno izboljševati. To pa ni enostavno. Obstajajo pa metodologije, kako k temu pristopiti. O vodenju v kulturi sprememb sem že pisal. V kulturi, kjer se prikriva dejansko stanje (jaz temu pravim kultura laži), to sploh ni možno, dokler nismo sposobni problem zaznati in ga ob vodenju s strani najvišjih vodij (ki razpolagajo z resursi) z veliko energije in usposobljenosti tudi reševati. Ustanovitev raznoraznih komisij zagotovo ne vodi v rešitve.
P.S.: Churchill je baje rekel, da če nekaj ne želiš rešiti, potem ustanovi komisijo za reševanje tega problema. Ta resnica je večna. Pa še nekaj vemo tisti, ki smo v »starih« časih še imeli doma privezanega psa čuvaja (po navadi »nemca« ali pa »šarota«): ko psa za daljši čas spustiš z verige, ga zelo težko ali pa sploh ne moreš več privezati na verigo. Ko smo se odločili, da se rešimo diktature, so mnogi imeli občutek, da je demokracija enako anarhiji. To je tudi eden izmed razlogov za nostalgijo (na obeh straneh pola) po represivnih metodah nekdanje države (mednje sodi tudi čaščenje nekdanje SDK). Pa je daleč od tega. Demokracija je zelo zahteven model, kjer se na demokratičen način sprejemajo pravila igre, se jih pa moramo nato vsi tudi držati.
