Nobena skrivnost ni, da lustracije v Sloveniji ni bilo, da omrežja iz ozadja obvladujejo državo, da se napajajo iz državnih bank, zato se tudi te ne smejo privatizirati, da so izredno vplivna v sodstvu, zdravstvu, zunanji trgovini, in še kje drugje. Tudi edini lustracijski zakon, namreč zakon o sodniški službi, ki bi naj preprečeval trajni mandat sodnikom, ki so v prejšnjem sistemu kršili človekove pravice, se ne izvaja. Slovenija, ki je po prevratu in ob osamosvojitvi veljala za vzgled prejšnjim komunističnim državam, sedaj nazaduje. Druge države so jo prehitele, za njo stojita morda še samo Romunija in Bulgarija.
V Nemčiji je pravkar potekel mandat Rolandu Jahnu, pooblaščenca za dokumentacijo nemške tajne policije nekdanje Nemške demokratične republike (NDR), kratko Stasi. Urad pooblaščenca je bil od vsega začetka zamišljen kot neodvisna ustanova. Pooblaščenec mora biti strankarsko neodvisen in strogo zavezan razkrivanju preteklosti. Izvoli ga nemški zvezni parlament za pet let, mandat se enkrat lahko podaljša. Prvo pooblaščenec je bil sedanji predsednik države Joachim Gauck, sledila pa mu je Marianna Birtheler. Nemška vlada je pravkar sprejela sklep, da bo Jahna ponovno podprla. Ker bo po zakonu leta 2019 prenehalo preverjanje kandidatov za določene službe – rok so na Jahnovo zahtevo v noveli zakona podaljšali –, posebna komisija pravkar pripravlja predloge za reorganizacijo urada, zato bo Jahn do odločitve o tem urad komisarično vodil, vendar njegova ponovna izvolitev ni vprašljiva. V ospredju je tudi vprašanje ali naj urad tudi po 2019 ostane samostojen, ali pa se naj priključi zveznemu arhivu v Berlinu. Jahnova ideja je namreč, da v nekdanji Stasijevi centrali nastane »Kampus demokracije«. Tam je že izredno nazoren muzej, ki prikazuje delovanje tajne politične policije na vseh področjih. Izjavil je, da je važno da Stasi-arhiv kot simbol miroljubne revolucije še naprej samostojno deluje. V Stasi-arhivu je 11 km dokumentov, med njimi 1,8 miljonov fotografij, 30.000 filmov, video- in avdio posnetkov. Poleg tega pa se je ohranilo 39.000 vreč raztrganega arhivskega gradiva, ki ga ročno sestavljajo, zadnje čase pa tudi s pomočjo računalnikov. To je zamudno delo, nočejo pa prepustiti Stasiju katere informacije bodo javnosti dostopne in katere ne. V Vzhodni Nemčliji je bilo okoli 5 % gradiva (ne samo v Berlinu) uničenega, v Sloveniji po previdni oceni okoli 80%. In še do tega se po noveli arhivskega zakona omejuje dostop.
Jahn je bil izvoljen 28. januarja 2011 z veliko podporo vseh strank, razen stranke »Die Linke«, ki je naslednica nemške komunistične partije, ki je bila odgovorna za kršitve človekovih in državljanskih pravic v NDR. Prav te kršitve seveda Urad pooblaščenca za Stasi dokumentacijo razkriva. Kljub temu, da je Jahn imel veliko podporo na začetku, je kmalu poskrbel tudi za določeno nasprotovanje. Že pri umestitvi je namreč javno napovedal, da bo svoj mandat vodil tako, da bo predvsem zagovornik žrtev. Delal je na tem, da se iz urada odstranijo vsi uslužbenci Ministrstva za notranje zadeve, torej prejšnje tajne policije Stasi. Pomislekov nekaterih sodelavcev ni upošteval, ker je bilo po njegovem mnenju to, da so bili še naprej tam zaposleni, za žrtve nespremenljivo. Do sedaj mu je uspelo odstraniti večino Stasijevih uslužbencev, od takrat 50 jih je v uradu na nepomembnih mestih ostalo samo še 15.
Prejšnjim uslužbencem in sodelavcem tajne policije Stasi določene javne oz. državne službe niso dostopne. Obremenjeni profesorji, pravniki, uradniki so se morali umakniti iz univerz, pa seveda tudi iz drugih inštitucij in uradov. Medtem ko so v prvih letih preverjali predvsem tiste, ki so zavzemali določene visoke službe oz., tiste za katere je obstajal utemeljen sum, se po noveli zakona ob imenovanju Jahna lahko preverja vse višje javne uslužbence in tudi honorarne župane. Po sprejeti noveli se je za znanstvenike in publiciste tudi znatno izboljšal dostop do arhiva – v nasprotju s Slovenijo, kjer se dostop do arhivskega gradiva močno omejuje. Medtem ko nemški zakon ščiti žrtve ne pa tudi nosilcev javnih služb oz. storilcev, slovenska novela arhivskega zakona ščiti tudi storilce, ker ne razlikuje med obema kategorijama. Ščiti pa ne samo storilce komunistične totalitarne preteklosti, temveč tudi nacistične in fašistične.
Jahn poudarja, da gre uradu predvsem za to, da se odkriva, kako je komunistična oblast v Vzhodni Nemčija delovala, v ospredju je seveda delovanje politične tajne policije Stasi, kako se je vmešavala v življenje ljudi in kako je njihovo življenje uničevala. Jahn sam je preživel šest mesecev v zaporu, potem pa ga je Stasi zvezanega junija 1983 posadila v vlak, ki je peljal na Bavarsko. V knjigi z naslovom Mi, ki smo se prilagodili. Preživetje v NDR ugotavlja, da še ni prave razlage za to, da je NDR tako dolgo eksistirala predno so se ljudje upali povedati resnico in »imeli toliko poguma, da so šli na cesto, vzeli svoje pravice v roke – in da so povzročili, da se je zrušil zid? Če hočemo res razumeti zakaj je zid funkcioniral 40 let, potem moramo pojasniti, kaj je večina prebivalcev NDR doživljala in kako se je soočala z represivnim sistemom.« (Spiegel, 8.9.2014)
In lani je med obiskom na Hrvaškem pojasnil: »Razprava o preteklosti pomaga pri graditvi demokratičnih razmer. Pomaga na poti v prihodnost. Brez te razprave je veliko večja verjetnost, da se ponovijo napake in krivice iz preteklosti.« (Večernji list, 5.9.2015).
Kdaj bomo v Sloveniji prišli do podobnih spoznanj?
