Po francoski buržoazni revoluciji leta 1789 pomeni marčna revolucija evropskih narodov leta 1848 najpomembnejše spremembe sodobne družbene ureditve. Njen izbruh je spodbudilo nezadovoljstvo meščanstva, ki je zahtevalo več političnih pravic, položaj delavstva se je po veliki gospodarski krizi leta 1847 drastično slabšal, podložniški kmetje pa so zahtevali dokončno odpravo fevdalnega sistema. V Parizu so že februarja 1848 izbruhnile demonstracije, revolucionarni upor na Dunaju pa je odpihnil osovraženega kanclerja Klemensa von Metternicha. Do poletja leta 1848 je revolucija že izgubljala na svoji moči. Zadnji poskus pariških delavcev za izboljšanje svojega stanja pa se je zgodil 23. junija 1848, ko so se na barikadah borili za svoje pravice. Upor je krvavo zadušil takratni obrambni minister Eugene Cavaignac, ki je pobil 1.500 delavcev, več kot 15.000 pa jih je bilo ranjenih. Čeprav je bila revolucija do srede leta 1849 povsod po Evropi popolnoma premagana, pa reakcionarni politični režimi niso uspeli preprečiti dokončnega propada fevdalizma in nekaterih drugih pridobitev revolucije.
Foto: Wikipedia
