Rdeči škof in sprava naroda

4. junija je bila 88. obletnica rojstva že pokojnega naslovnega škofa Vekoslava Grmiča. Dobil je oznako ‘rdečega škofa’. Verjel je, da je mogoče socializem preoblikovati tako, da bi postal znosen režim. Nedavno sem na spletu zasledil malo bolj obsežen intervju, ki ga je z njim opravila Slava Partlič. Intervju sicer ni datiran. Vendar verjamem, da je pristen. Med drugim je dejal, da ‘dialoškost pomeni najprej nagovarjanje dobrega v drugem, iskanje stičišč v vrednotah, ki so vama skupne, ker se ob njih razlike lahko premostijo ali postanejo vsaj znosne. V nasprotnem primeru pač ni dialoga, oziroma se sprevrže v boj za to, kdo bo koga.’

Komunisti kot borci za svobodo naroda in vere

Dosti bolj kontroverzen in  za mnoge slovenske katoličane tudi nesprejemljiv,  je bil njegov odnos do medvojnega dogajanja. Med drugim je v omenjenem intervjuju dejal:’Vzeti orožje od nacističnih okupatorjev, priseči, da se boš zvesto bojeval pod vodstvom velikega vodje nemškega naroda — vse to so stvari, ki vržejo veliko temnejšo senco na domobransko stran. Paradoks je v tem, da se je tista stran, ki se je borila za osvoboditev slovenskega naroda izpod okupatorske oblasti, čeprav hkrati tudi za novi družbeni red, s tem avtomatično borila tudi za svobodo vere in Cerkve, pa naj je vero in Cerkev še tako zaničevala. Druga stran pa, četudi je morda iskreno verjela, da se bori za svobodo naroda in vere, se je s tem, ko se je za to borila skupaj s tistim, ki je imel v načrtu uničenje obojega, v resnici borila proti narodu in veri. Nacizem je, ne pozabimo, napovedal smrt tudi krščanstvu.’ Ta teza, da se je komunistična stran v bistvu borila za svobodo vere, je po mojem skromnem prepričanju vendarle nekoliko prehuda. Nisem sicer zasledil izjave škofa Grmiča glede povojnih pobojev, mimo česar preprosto ni mogoče iti. Tudi na njegovo tezo povojni poboji vržejo nekoliko čudno luč. Kako lahko namreč ena stran hkrati nastopa v vlogi borca za svobodo vere in Cerkve, na drugi strani pa kot zatiralec Cerkve in vernih ljudi in celo kot hladnokrvni morilec vernih ljudi lastnega naroda? V čem se tukaj razlikuje od nacizma?

Sprava med kristjani in komunisti ni mogoča

Ob teh razmišljanjih škofa Grmiča se mi je postavilo vprašanje sprave slovenskega naroda, o kateri govorimo že od same osamosvojitve naprej. Vendar je sprava  možna le kadar obe strani postavita neko skupno izhodišče, nek skupen temelj. Nekako tako kot je to formuliral sam Grmič. Vendar si zelo težko predstavljam takšen skupen temelj kot ga  opiše sam. Lahko si predstavljam, da bi to bilo še kako sprejemljivo za levo stran, zlasti kar se tiče interpretacije medvojnega dogajanja. Še zlasti, ko se eno stran enoznačno razglasi za moralnega zmagovalca, drugo pa za izdajalca lastnega naroda. Težko pa si predstavljam, da bi to bilo kadarkoli sprejemljivo za krščansko stran. Situacija se zdi nerešljiva: po eni strani travma naroda ne bo presežena brez sprave med obema stranema, po drugi strani pa se zdi, da sprava, kot si jo predstavljata obe strani, sploh ni mogoča. Kot je pred kratkim na neki okrogli mizi rekel akademik dr. Janko Kos, sprava med kristjani (domobranci, partizani) je možna, ni pa verjetna, medtem ko resnična sprava med kristjani in komunisti ni mogoča, ker ni skupne podstati.

Ponižanje nasprotnika kot eliksir sreče Slovencev

Posledice tega, da sprava ni mogoča,  državljani čutimo v vsakdanjem življenju. Samo poglejmo zadnje akrobacije levega trojčka, ki si skoraj zasluži Nobelovo nagrado v izvirnosti načinov argumentiranja, kako ne odstopiti z oblasti. Želijo zamenjati vlado, ne pa iti na predčasne volitve. Kot da si bodo s kozmetičnimi popravki povrnili del legitimnosti ljudstva. Motiv je seveda jasen. Samo da ne pridena oblast Janša. Dokler ne bo sprave, ne bomo govorili o političnih nasprotnikih ampak o političnih sovražnikih, o permanentnem vojnem stanju, le da se ta vojna (še) ne odvija z orožjem. In vse dokler ne bo sprave, bomo priča zlorabi državnih proslav za napade na politične in ideološke nasprotnike, poslušali bomo govore v stilu Svetlane Makarovič, ki čuti prezir do ‘izdajalcev’, pa čeprav za časa II. svetovne vojne ni bila še niti rojena. Poslušali bomo izjave v stilu Iva Godniča, da je Barbarin rov sedaj izpraznjen in  je sedaj prostor za tiste, ki nasprotujejo liku maršala Tita. Ali pa izjave v smislu ‘še premalo smo jih pobili’. Bolj kot se približa 20 letnica osamosvojitve Slovenije, bolj smo razdvojeni in ne obratno. In še ena posebnost nas Slovencev. Neverjetno je, kako Slovenci prav perverzno uživamo ob pljuvanju ideoloških in političnih nasprotnikov. To nam predstavlja nek eliksir sreče, občutek zmage nad nasprotnikom. Bolj kot je ta ponižan, v večje zadovoljstvo nam je. Ni dovolj nasprotnika premagati, potrebno ga je ponižati. Uspeh političnega nasprotnika je za nas neuspeh  in obratno. Po eni strani se sedanji vlada sedaj kot bumerang vrača silovito hujskanje zoper prejšnjo vlado Janeza Janše in ustvarjanje izrednih razmer. Spomnimo se samo, kako je levica v en rog vpila o porazu politike Janeza Janše ob prepričljivi zmagi Danila Türka na predsedniških volitvah. Pa tiste volitve pravzaprav niso imele nič neposredno skupnega z zaupanjem v vlado. Enako se lahko zgodi tudi Janši. Njegovi pozivi k zavrnitvi pokojninske reforme se mu lahko obrestuje, v kolikor bo sam prišel na oblast in  bo iskal zaveznike za izpeljavo reforme. Vsaki naslednji vladi bo samo še težje. Ni namreč dovolj priti samo na oblast in se poskušati tam obdržati.

Vendarle korak naprej?

V zadnjem času slišimo določene namige o veliki koaliciji med SD in SDS. Čeprav je to še do nedavnega zvenelo utopično, se po drugi strani zdi, da razmere za tovrstni eksperiment še nikoli doslej niso bile bolj ugodne. Morda bi politika s tem naredila prvi pomemben korak k umiritvi sedaj že kar precej kaotičnih razmer. Dala bi pomemben signal družbi, da je za skupno dobro, vsaj pri najbolj ključnih projektih, potrebno sodelovati, pa naj gre za še tako ideološko nasprotne strani. Morda bi bil to celo prvi resni korak k spravi tako razdvojene družbe kot je slovenska.

Viri: //www2.arnes.si/~gmbiigim2/grmic.html

Foto: Knjižnica Žalec