Četrti julij
»Dan borca je bil državni praznik Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki se je proslavljal 4. julija. Na ta dan leta 1941 se je v Beogradu sestal CK KPJ in pozval k splošni ljudski vstaji. Praznik je bil uveden 26. junija 1956.« Tako nas pouči Wikipedija. Motimo se, če menimo, da smo ta spominski dan oziroma praznik pospravili v zakotje zgodovine, kjer nečastno mesto zaseda SFRJ. Predsednik vsestransko privilegirane druščine pod rdečo zvezdo tovariš Marjan Križman živi v vzporednem vesolju in se leta 2024 spozabi s čestitko, ki bi se je moral sramovati vsak slovenski domoljub. Resnici na ljubo se mu je verjetno nehote zapisalo, da so borci »zmagovalci in nosilci idej novega družbenega reda«, komunistične revolucije torej.
4. JULIJ – DAN BORCA
4. 7. 2024
Na ta dan se spominjamo težkih časov, ki so pogojevale pogum in vztrajnost partizanov in partizank, da so se z vstajo uprli močno oboroženim okupatorskim silam. V herojskih bojih je padlo mnogo žrtev, borci pa so premagovali najtežje bitke in izšli kot osvoboditelji, zmagovalci in nosilci idej novega družbenega reda. Na teh temeljih smo stali in obstali. Boj pa kljub temu še ni končan. Priča smo novim pojavnim oblikam neofašizma in neonacizma. Zato se naš boj, sicer na nekoliko drugačen način in v spremenjeni obliki, nadaljuje na vseh nivojih družbenega in socialnega življenja. Še naprej moramo biti aktivni borci za družbeno pravičnost in socialno enakopravnost. To je naša dolžnost.
Čestitke vsem borkam, borcem in aktivistom ter državljankam in državljanom Republike Slovenije ob našem prazniku – dnevu borca!
Marijan Križman,
predsednik ZZB NOB Slovenije
Dan borca v Ljubljani
V Ljubljani smo letos dostojno praznovali dan borca. Tulile so sirene, proti Viču so drveli gasilci in mesto je preletaval helikopter. V Centru za predelavo odpadkov na Barju so zakurili mogočno praznično grmado, ki je ponosnim naslednikom utemeljiteljev praznika dneva borca ušla izpod nadzora. Gorela je zlovešča grmada in nas spominjala na goreče slovenske gradove, ki jih v času revolucije nihče ni ne mogel ne smel gasiti.
Zna biti, da je ljubljanski župan dobro izkoristil praznični dan. Kot velik naravovarstveni strokovnjak naj bi izdelal študijo o najprimernejši lokaciji za sežigalnico odpadov. On se je pravzaprav že odločil, da bo sežigalnica na Barju in bo tam zidal tako visoke dimnike, kolikor bo potrebno, da bodo ob zimski toplotni inverziji zanesljivo predirali oblake. Študija ima napako, ker je 4. julija sijalo sonce in se ni dalo ugotoviti, na kakšni višini so oblaki. Sprememba občinskega podrobnega prostorskega načrta, s katero bi umestili sežigalnico na Barje, je seveda mala malica. S spremembo OPPN bo treba pohiteti, da ne bo takšne časovne stiske, kot je bila pri »lex Magnifico«.
Kakšne politične barve je župan? Rdeče, revolucionarne, kar dokazuje z vsemi javnimi nastopi, še zlasti s sovražnim odnosom do nepokopanih žrtev komunizma ter vsakoletno zlagano prvomajsko solidarnostjo z delavstvom na Rožniku. Tudi izbira častnih meščanov in meščank Ljubljane v Jankovićevi eri od leta 2007 do 2024 govori sama zase: Milan Kučan, Svetlana Makarovič, Janez Stanovnik, Ljubo Bavcon, Marko Vrhunec, Jože Mermal, Janez Kocjančič, Franc Sever – Franta, Spomenka Hribar, Julijana Žibert. Trdovratno prezira zeleno, ljudem in naravnemu okolju prijazno politiko in daje absolutno prednost biznisiranju. To dokazuje z drekovodom C0 nad zalogami pitne vode in prilagoditvijo Odloka o krajinskem parku Tivoli Rožnik Šišenski hrib potrebam Magnifica in drugih županovih prijateljev. »Zeleni prestolnici Evrope 2016« grozi nov barbarski poseg. Traso drugega tira železnice proti Ivančni Gorici načrtujejo čez Botanični vrt (https://www.botanicni-vrt.si/). Z uresničitvijo tega načrta bi bil uničen neprecenljivi zaklad narave, ki bogati Ljubljano od davnega leta 1810. Je za župana prezahtevna naloga prestaviti dovozno cesto do osnovne šole in treh bajt ter drugi tir speljati vzhodno od obstoječega tira in s tem ohraniti Botanični vrt?
Politična kameleona
Zelene stranke v Sloveniji se rojevajo in životarijo ter umirajo. Kot neparlamentarne in imajo zanemarljiv vpliva na politiko. V zadnjem času pa se je izkazalo, da se kaj rade dajo izkoristiti ambicioznim posameznikom, ki kaj več od tega, da je trava zelena, ne vedo. Eden takih je ministrski predsednik Robert Golob, ki je prevzel (kupil?) Lebnovo Stranko zelenih dejanj (Z. DEJ). Strici iz ozadja, agencije za ustvarjanje javnega mnenja in »neodvisni ter strokovni« mediji so čez noč iz komaj opazne zelene strančice ustvarili Svobodo. Na mesto predsednika vlade so z glasovi lahkomiselnih in tudi koristolovskih volivcev naplavili Roberta Goloba (tedaj še brez Tine Gaber). Za predsednika vlade lahko rečemo, da je oportunistično rdeč, saj neprestano prikimava rdečim jurišnikom iz Levice. Je tudi brezbarven, ko ga okrog prsta ovija despojna, ki ji nekateri po pomoti rečejo prva dama. Je kaj zelen? O seveda je, saj so mu sončne elektrarne v Star Solarju zlata jama. Z zeleno električno energijo iz sončnic trguje vsem državljanom na očeh, na Balkanu pa je trgovanje z električno energijo prepustil osebi, ki mu je v Bukarešti ukradla identiteto. Požari na sončnih elektrarnah (Zavrh, Desinec, Bistrica pri Tržiču) so svojevrsten doprinos pri siljenju Slovencev k samooskrbi z električno energijo in razogljičenju planeta. Posledica zelenega prehoda po slovensko, pri katerem ima neposredne ali posredne zasluge premier, so: veliko požarov in dima, veganstvo v spregi s proizvajalci in dobavitelji prehranskih dopolnil, izpusti CO2 pri »parkiranju« na avtocestah, vožnja s falconom na fuzbal …
Stranka Vesna je nesebično pomagala Vladimirju Prebiliču do poslanskega mandata v evropskem parlamentu. Seveda ne smemo pozabiti zaslug medijev za ta uspeh in dejstva, da je imel specialno nalogo loviti razočarane volivce levih strank pred morebitnim pobegom na desno. To je bil dober posel v obojestransko korist, kajti tudi Prebilič je vsaj za krajši čas stranko potegnil z dna med parlamentarne stranke. V Evropi zelene stranke nazadujejo, naša Vesna pa je zgolj zaradi nosilca liste in nikakor ne zaradi programa močno napredovala. Vprašanje je, za koliko časa, ker Prebilič resnici na ljubo ni zelen, ampak politično spreten kameleon. Bil je v stranki ponosnih naslednikov, nato neodvisen in trenutno je (ali pa ni, kdo bi vedel) zelen. Od univerzitetnega profesorja, dolgoletnega župana Kočevja in presenetljivo uspešnega kandidata v prvem krogu na predsedniških volitvah zaman pričakujemo odločno besedo v javnosti o grehih ljubljanskega župana zoper naravno okolje. Jasminka Dedić, edina ljubljanska mestna svetnica iz stranke Vesna, se z veliko zavzetostjo in strokovnostjo trudi nasprotovati županovim zamislim in zlorabam. Kje so vsi drugi (ne)vidni člani z vrha Vesne in tudi ali predvsem novi evropski poslanec zelenih, da se nihče ne oglaša v javnosti? »Zeleni« Prebilič tudi po volitvah še kar molči, čeprav so ljubljanska ekološka vprašanja tako velika, da že preraščajo v evropska. Problem je dvoplasten: potencialno zastrupljanje pitne vode za 300.000 ljudi in sofinanciranje tega projekta z evropskim denarjem. Se bo potuhnil tudi v Bruslju, če bo morda na dnevni red prišla slovenska okoljska problematika?
In še skupna točka obeh le po potrebi zelenih politikov, Goloba in Prebiliča: oba sta odraščala z zlato žlico v družinah rdečih direktorjev, kar je velika prednost pred morebitnimi tekmeci brez takšne popotnice.
Za konec
Izbrskajmo iz spomina bistroumno ugotovitev, ki jo pripisujejo nekdanjemu gospodarsko silno uspešnemu bavarskemu ministrskemu predsedniku Franzu Josefu Straussu, ki se glasi nekako tako: »Zeleni so kot paradižnik; v mladosti so zeleni, z leti dozorijo in postanejo rdeči.« To pravilo seveda ne velja za Slovenijo, kjer so nekateri politiki ne oziraje se na leta zdaj rdeči, zdaj zeleni, nato spet rdeči, po potrebi pa tudi progasto rdeče-zeleni. Ne velja za Slovenijo, ki v triintridesetih letih še ni prerasla pubertete, za Slovenijo z ministrskim predsednikom, za katerega ne vemo, ali je že preživel prvo ali je nenavadno zgodaj padel v drugo puberteto.
