Razmišljanje o šolstvu: ne dovolimo, da naše sanje umrejo

Nekaj (utrinkov) misli o šolstvu

Preseneča me, da se pomembnost slovenskega jezika vedno bolj potiska v ozadje in da pomembnejši postajajo drugi jeziki. Pozabljamo, zakaj so se borili in se še borijo razni Čedermaci? Za kaj že se je trudil Primož Trubar? Zakaj koroški Slovenci bijejo boj za dvojezične napise in zakaj imajo v Celovcu slovensko gimnazijo (ZG/ZRG)? Morda za hobi? Tu se vprašam še: Čemu so se borili naši pisatelji in umetniki za ohranitev in pomembnost slovenskega jezika? Tudi fizik Jožef Stefan (1835–1895), ki je bil med drugim direktor Fizikalnega inštituta na Dunaju, je v slovenskem jeziku pisal poljudne naravoslovne članke in pesmi. Kam plujemo? Morda v »dobre stare čase«, ko je bil pravilen samo en znanstveni pogled? V to, da bomo manjšina na domači zemlji? Ali vzklikamo: »Nazaj v samoupravni socialistični raj, kjer se cedita med in mleko!«? Če si sposodim Gregorčiča in ga že kar grdo pokvečim. Leta 1990 smo se odločili drugače – da stopimo na samostojno pot. Ne dopustimo, da naše sanje umrejo, da se izničijo naši napori preteklih desetletij! In za to NI dovolj samo to, da v Planici plapolajo slovenske zastave!

Zakaj se bojim, da se vračamo v neko preživeto zgodovinsko stanje/situacijo/obdobje/okoliščine? Naj navedem nekaj primerov, na katere me spominja današnje stanje duha in družbe …

Najprej sem se spomnil uvodnika v knjižici Prvi astronomski tabor v Sloveniji[1] in se ozrl v sedanjost z vprašanjem: Ali želimo v šolski prostor uvesti le eno resnico? V omenjeni knjižici na petnajsti strani beremo: »Namen tabora smo si zamislili takole. Mladi astronomi naj se seznanijo s preprostimi opazovanji nebesnih teles, z načini merjenja določenih količin v astronomiji in z načini zaznavanja nekaterih nebesnih pojavov. S primerno strokovno razlago o nebesnih telesih in pojavih naj se jim posreduje materialistično-didaktični pogled na svet, ob vrnitvi v svoja okolja pa naj ta svetovni nazor sami širijo tudi med druge ljudi. /…/ Poudarili smo, da je treba mlade začetnike – raziskovalce uvajati v načrtno in skupinsko delo ter v njih razvijati lastnosti, ki so za tako delo potrebne: natančnost, pozornost, vztrajnost, discipliniranost, iznajdljivost, vzdržljivost in druge /…/ Želeli smo tudi, da bi tabor postal tradicionalno srečanje mladih ljubiteljev astronomije na Slovenskem in da bi v prihodnje pritegnili mlade iz drugih republik in tudi iz tujine.«

Zamislil sem se … Kolegi so verjetno »morali« v mastnem tisku navedeno napisati, da je lažje šlo pri pridobivanju sredstev in organizaciji tabora – kakor smo podobno izrazje uporabili, ko smo si konec osemdesetih let prejšnjega stoletja na ljubljanski osnovni šoli prizadevali za nakup teleskopa. V ta namen smo v prošnjo za pridobitev sredstev zapisali tudi: »Z organizacijo tabora bomo učence pomembno pripravili tudi za splošni ljudski odpor, saj se bodo lahko znašli v naravi.«

Ob tem se zbuja še en spomin iz preteklosti: skupna jedra iz leta 1983, ideja o poenotenem učno-vzgojnem programu v celotni Jugoslaviji. Snovalci so si zamislili, da bi v skupnih jedrih učnih načrtov gradivo o posameznem jugoslovanskem narodu zajemalo proporcionalen delež glede na število prebivalcev. Tej ideji so se razumniki odločno uprli in jo zavrnili.

V razmislek dodajam še dvoje … Najprej citat iz knjige Simona Singha Veliki pok,[2] kjer na str. 320 beremo: »Andrej Ždanov, ki je pomagal pri koordinaciji stalinističnih čistk v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, je poosebljal sovjetsko stališče do velikega poka: ‘Ponarejevalci znanosti hočejo oživiti pravljico Lemaitrove agente.’ Med njegovimi žrtvami je bil tudi astrofizik Nikolaj Kozirev, ki so ga leta 1937 poslali v taborišče in obsodili na smrt, ker je še naprej razpravljal o modelu velikega poka. K sreči so njegovo smrtno sodbo znižali na desetletno zaporno kazen, ker niso mogli zbrati strelskega voda.« Kasneje je bil izpuščen in se je vrnil na delo v observatorij Pulkovo.

V knjigi Wernerja Heisenberga Del in celota[3] pa na strani 75 beremo, kako je doživel nasprotovanje ob predavanju Alberta Einsteina o relativnosti. Delili so letake, na katerih je pisalo, da ta ideja ni dobra, ker jo je napisal Jud, podpisan je bil profesor fizike, ki je poučeval na fakulteti, ki jo je obiskoval Heisenberg.

Koliko je v naših učnih programih poudarjena zgodovina znanosti na Slovenskem? Po moji oceni je je premalo, pogosto se učitelji z njo skoraj ne ukvarjajo. Poglejmo si le tri primere, ki bi jih po mojem mnenju morali vključiti v učne programe in tako krepiti narodno zavest, zavedanje o pomembnosti slovenskih znanstvenih prispevkov v svetovnem merilu.

Jožef Stefan je odkril zakon toplotnega sevanja in v njegovi enačbi j = σ · T4 je konstanta σ poimenovana po njem (Stefanova konstanta). Poleg tega je prvi ocenil temperaturo na površju Sonca: T Sonca = 54300 C.

Avgust Hallerstein (1703–1774) je bil astronom na Kitajskem, kjer je deloval na kraljevem dvoru. Dosegel je stopnjo tretjega mandarina, kar je podobno kot minister za znanost pri nas. Nasproti Arhiva Slovenije stoji replika njegovega inštrumenta, ki jo je podarilo kitajsko veleposlaništvo (slovesno odprtje je bilo 6. februarja 2024). Sodeloval je z različnimi akademijami znanosti; preko pisem sestri so bili tedanji intelektualci na Kranjskem seznanjeni z razmerami na Kitajskem in z dogajanjem po svetu.

V Sloveniji imamo dva originalna izvoda knjige O revoluciji nebesnih sfer Nikolaja Kopernika iz leta 1543; enega hrani NUK, drugega pa frančiškani na Tromostovju.[4] Pri tem moramo poudariti, da je ohranjenih okoli 1000 originalnih izvodov prve in druge izdaje knjige – in Slovenci imamo kar dva! To pomeni, da so bili naši kraji v tistem času (16. stoletje) del znanstvenega dogajanja in raziskovanja.

Astronomija v širšem smislu je danes najhitreje razvijajoča se znanost, ki se poglablja in združuje osnove astronomije, optiko, elektroniko, računalništvo, matematiko, fiziko, strojništvo in še kakšno vedo. Skoraj vsak dan odkrijejo kak nov eksoplanet; astronomi se sprašujejo, ali je kakšen planet podoben naši Zemlji in ali je še kje življenje (morda druge civilizacije)? Veliko se ukvarjajo s potovanji na druge planete in raziskujejo, ali bi lahko tam postavili človeške kolonije. Od tod se zdi samoumevno, da bi morala biti astronomija redni predmet v srednji šoli, posebno v gimnaziji.

Pri predmetih sociologija in filozofija pa bi se morali po mojem pogovarjati tudi o sodobni kozmologiji in o etičnih problemih potovanja po vesolju, o ustanavljanju človeških kolonij na drugih planetih našega osončja, morda celo na Luni, o vesoljskem tekmovanju in lastništvu (suverenost, pravne osnove) terena, kjer bi stale kolonije.

Taki vnaprejšnji premisleki so potrebni, da se ne bi vrnili v imperializem v osončju (vesolju), v vojne …

Ta zapis naj bo kamenček v širši razpravi o šolstvu.

Bori Kham, prof. fizike

(Štirideset let sem poučeval na osnovnih in srednjih šolah ter ukvarjam se z astronomijo.)

———————————————————————————————————————————-

[1] H. Mikuž, M. Prosen, J. Šoba: Prvi astronomski tabor v Sloveniji. Javornik nad Idrijo 31. 7.– 4. 8. 1978. Astronomsko društvo Javornik in Gibanje znanost mladini: 1979. Str. 15.

[2] Simon Singh: Veliki pok [Big Bang]. Prevedla Urška Pajer. Tržič: Učila International, 2008.

[3] Wernwr Heisenberg: Del in celota.

[4] Ogledate si jo lahko v knjižnici in muzeju z galerijo pri frančiškanih na Tromostovju v Ljubljani, ki sta odprta vse dni v tednu, od ponedeljka do nedelje, med 11. in 18. uro; [email protected].