Strukturne reforme v Sloveniji niso vedno znova zavrnjene zaradi tega, ker bi načele pozicije in apanaže elite vladajočih kamaril, niti ne izhaja odpor do reform iz jugonostalgičnega dela volilnega telesa, za katerega celo kolhozništvo ni več dovolj socialistični ukrep. Oboje je zamenljivo. Elite, ki jih je dovoljeno zaznati, se dvigujejo in propadajo, jugonostalgiki pa prosperirajo v javnem mnenju ravno toliko, kot je za botre uradnih medijev potrebno. Še manj je zavračanje strukturnih reform odvisno od tega, kako čudovit retorik je Jože Mencinger, da o tem, da bi sindikalistom pripisali zasluge za zaustavitev reform, niti ne debatiramo. Odpor do strukturnih reform prihaja iz omrežij, kjer se bojijo, da bi morali v drugačni, reformirani Sloveniji legalizirati svojo ekonomijo (beri: jo podvreči pravni državi in konkurenci). Govor seveda ni o sivi ali črni, ampak o rdeči ekonomiji. Ta temelji na domnevah, da ste del rdeče aristokracije, da za gradnjo imperija ne potrebujete niti evra lastniškega vložka in da vam vaše omrežje zagotovi odsotnost konkurence in nadzora pravne države.
Paralelna ekonomija se namreč ni končala ne s Kavčičem ne z letom 1991. Paralelna ekonomija je še vedno tu in okoli nas, samo zaznati je ni mogoče zelo enostavno, ravno tako kot se v SFRJ ni moglo udbovske ekonomije. Označilo jo je zgolj dvoje: preživetje rdečih direktorjev in ekonomska politika gradualizma. Prvo je udbovsko podjetništvo in bančnistvo pripeljalo v enaindvajseto stoletje, drugo pa je preprečilo strukturne reforme, ki bi posledično razkrojile rdečo ekonomijo. Ne verjamete, da bi strukturne reforme uničile rdečo ekonomijo? Naj vam pojasnim, kako deluje paralelna ekonomija, v katero ni treba vložiti niti enega evra, pa vseeno z njo dominirate v slovenskem medijskem, političnem in poslovnem prostoru.
Recimo, da ste v krempljih držali rdeči tajkunski imperij in želeli, nekje na prehodu v 21. stoletje, prevzeti podjetje, katerega pomemben lastniški delež je bil shranjen v portfelju Kada. Mehanizem, ki ste ga lahko uporabili, je bil tak: našli ste podjetje, do katerega ste imeli terjatve (vsi rdeči prašiči so imeli med seboj terjatve). Z njimi ste se dogovorili, da jim z diskontom odpišete terjatve, če začnejo za preostali znesek dolga, ki ga imajo do vas, odkupovati vaše delnice. Del nakupov je potekal direktno, del pa indirektno preko izbranih borznoposredniških hiš. K temu ste dodali še akcijo nakupovanja delnic s strani povezanih luksemburških podjetij, ki ste jim poprej posodili denar iz podjetja, ki ste ga upravljali. S tem se je ustvaril učinek, da delnica vašega podjetja postaja neverjetno zanimiva, da je morebiti pred vrati kak prevzem in da se obeta odličen zaslužek – in cena vaše delnice je letela v zrak.
Več lahko preberete na reporter.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
