Kar se dogaja v zaporih, je odslikava tistega, kar se dogaja tudi širše, v družbi, pravi zaporniški duhovnik Robert Friškovec.
Pretekli teden je bil v znamenju tedna zaporov, ki smo ga letos v Sloveniji obhajali že enajsto leto. tokrat je nosil naslov Upanje v izgradnji. Na kaj v tednu zaporov posebej opozarjate?
V Sloveniji se pridružujemo mednarodnemu tednu zaporov, katerega ideja je nastala pred nekaj več kot 30 leti v Angliji z namenom spodbujati razmišljanje o potrebah vseh skupin, ki se jih beseda zapor kakorkoli dotika. Ne gre za kakšne dneve odprtih vrat ali da bi imeli v mislih kakšne znane obsojence, ampak da se v mislih spominjamo vseh potreb omenjenih skupin ljudi.
Gre za drugačen pogled na zapore in zapornike, kot smo ga vajeni v slovenskem prostoru. Zapor namreč postaja dokaj populistična tema, saj pozornost vzbuja le ob omembi bolj znanih zapornikov.
Mislim, da smo se znotraj slovenskega konteksta navadili dobivati to dnevno dozo ljudi, ki so imeli v družbi neko vlogo in so zaradi takšnih ali drugačnih situacij pristali v zaporu. Potem nas zanima le, kaj ti v zaporu počnejo, s čim s prehranjujejo … Nekoliko postajamo odvisni od tega in pozabljamo, zakaj sploh imamo zapore, kaj ta institut znotraj družbe je in ali upravičuje svojo vlogo. Če preprosto opišem: manjka nam malo odgovornosti do tega, kaj želimo z zaporom doseči oziroma ali so bile nagovorjene skupine, ki jih beseda zapor zadeva. Povedati želim, da je pri tem ogromno skupin prezrtih: žrtve nimajo občutka pravičnosti oziroma da jim je bila škoda popravljena, ne čutijo, da storilec nosi odgovornost. Ali je torej zapor tista institucija, ki bo do tega tudi pripeljala.
Ob tednu zaporov ste zapisali, da so zapori ogledalo družbe. Slovenska družba zadnje čase ni v najboljši kondiciji, kako se to kaže v zaporih?
Vse, kar se dogaja v družbi, se dogaja tudi zaporu, ki je en tak svet ali družba v malem. Ne gre za to, da struktura ne deluje, da dnevni red ne teče – bolj v povezavi z notranjim doživljanjem človeka. Ogromno je apatičnosti, slabih odnosov in nezadovoljstva, ne samo med zaprtimi osebami, ampak tudi med zaposlenimi. Zaposleni so nezadovoljni, ker jim zmanjkuje upanja in zaupanja, občutka, da so koristni. Zaprte osebe se sprašujejo, ali ima jutrišnji dan smisel v njihovem življenju ali ne, kam to prestajanje kazni pelje.
Tu verjetno nastopi vaša vloga, vloga duhovnega vodje, ki jim vrača upanje. Kakšno je vaše poslanstvo?
Moja naloga je dvojna. Ena je, da sem koordinator duhovne oskrbe, druga pa je duhovnik znotraj Katoliške cerkve. Obema pa je skupna beseda slišati, slišati tisto, kar se dogaja v človeku – zaprti osebi, žrtvi kaznivega dejanja, zaposlenim v zaporu, prostovoljcu, skratka vseh vključenih osebah.
Če najprej pogledamo vlogo koordinatorja. Kakšen je vaš delovnik?
Koordinator za duhovno oskrbo v zaporih je instrument države znotraj uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Moja naloga je zagotavljati, da imajo zaprte osebe pravico do duhovne oskrbe. Gre za človekovo pravico, ki jo imaš, ko ti je odvzeta svoboda. Moje osnovno delo je, da grem po zaporih, zaprte osebe seznanjam s to pravico in če se odzovejo, jim na njihovo željo zagotovim predstavnika njegove verske skupnosti, ki ga obišče v zaporu.
Glede veroizpovedi torej ni nobenih ovir, niti ateizem ali agnosticizem?
Kot koordinator moram biti nevtralna oseba, ki ničesar ne pogojuje. K meni lahko pride tudi nevernik, ki ne priznava ničesar, kar zadeva onostranstvo. Bistveno je, da on to pravico ima, jaz pa ga lahko vprašam, s kakšnim namenom, željo bi rad govoril z mano.
Tudi na sveto mašo, ki jo imam, lahko pride kdorkoli, nihče ob vhodu se ničesar ne preverja. K maši pogosto pridejo tudi pripadniki druge vere, zato dobijo napisan celoten potek, da ji lahko sledijo in se ne dolgočasijo. Je pa takšna maša bolj dialoška, kot smo je sicer vajeni.
Zapor na osebi, tudi če je med prestajanjem kazni zrasla, stopila na pravo pot, za vedno pusti stigmo. Posebej težki so verjetno prvi koraki.
Prepričan sem, da bo vsak, ki je kdaj izkusil zapor, znal veliko več povedati, kako ti na čelu piše “zapor” in kako imaš občutek, da te vsi gledajo. Kako je šlo neko časovno obdobje mimo tebe, ko se je marsikaj dogajalo, ti pa ne veš, kako bi se vklopil. Kaj vse se v človeku dogaja … Na to temo je bilo posnetih kar nekaj dobrih filmskih uspešnic, slovenski pisatelj Drago Jančar je na temo dogajanja v zaporu napisal Zvenenje v glavi.
V zaporu si v nekem ritmu življenja, zate poskrbijo drugi, konec koncev ti je bila lahko odvzeta odgovornost. Ko prideš ven, se je treba spet postaviti na noge. Ni tako zelo preprosto, da so se vrata odprla in zakorakaš na svobodo. Če ne znamo ceniti svobode, lahko hitro postanemo ujetniki znotraj samega sebe.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
