Vojna med Ukrajino, kot napadeno državo in Rusko federacijo, kot agresorko, se bliža tretji obletnici njenega uničujočega izbruha. Ne samo Ukrajina in Rusija stojita pred kupom črepinj, tudi zahodne, v konflikt ne direktno vpletene države in njihova varnostna zveza NATO, se morajo osramočene vprašati, kaj smo in kaj še delamo narobe, da smo dopustili v naši neposredni bližini tako nečloveško in uničujočo vojno.
Preden bomo iskali recepte za rešitve v bližnji prihodnosti, se kratko ozrimo nazaj v začetek krize, ki je nismo prepoznali kot veliko grozečo katastrofo. V prvi vrsti je bila napačna brezbrižnost in nekritičnost zahodnih politikov do Putinovega ravnanja znotraj njegovega imperija. Med tem, ko poskuša EU iz svojega bruseljskega centra neprestano disciplinirati svoje članice zaradi Bruslju neljubih samostojnih korakov, enkrat je to Poljska, drugič Madžarska, tretjič Slovenija ali Italija in postavlja pri sprejemanju novih članic visoke kriterije v ureditvi pravnega sistema in nešteto drugih norm, je bilo tej isti Evropi vseeno, kakšen notranji sistem, pravni in politični, bo imela država, ki je postajala vedno bolj važna partnerica zahodne Evrope z velikim gospodarskim in vojaškim potencialom, ter tudi kulturnim vplivom. Najpozneje danes se moramo zavedati, da smo s Putinom gojili kačo na svojih prsih.
Če so bili mnogi zahodni politiki v sodelovanju s Putinom naivni in nedosledni do naših zahodnih moralnih in demokratičnih norm, mogoče celo slepi ali hote slepi, da niso sprevideli njegovih dolgoročnih namer, so se pokazali v kriznih slučajih, kot je bil začetek konflikta z Ukrajino, kot popolnoma nesposobni in Putinovim zlobnim načrtom nedorasli. V Minsku so Putin, Lavrov in Lukašenko igrali z označenimi kartami. Sta zastopnika zahodne Evrope, Merkel in Hollande res zaupala ruski delegaciji, da želi ta konflikt na zadovoljiv način rešiti ali sta videla v njem, med Rusijo in Ukrajino, le dogodek, ki moti sicer dobre odnose med EU in Rusko federacijo, ni ga pa potrebno predimenzionirati, da ne bi porušil dobre odnose do Ruske federacije.
Jaz sem prepričan, da je bilo to drugo. Težko je namreč verjeti, da bi izkušena politika kot sta bila Hollande, posebno pa še Merklova s svojimi izkušnjami iz sovjetskih časov, ne spregledala resnične Putinove namere po vseh dogodkih na vhodu Ukrajine in Krimu leta 2014. Vsa Putinova dejanja, od njegovega, s strani kanclerja Schröderja insceniranega nastopa v nemškem Bundestagu 25. septembra 2001, pa do zasedbe Krima, so posejana z lažmi in blefi. EU se je pa vseskozi obnašala kot sramežljiva nevesta bogatega ženina, ki rada verjame vsem njegovim pravljicam, saj pričakuje za svojo ljubezensko vdanost bogata darila.
Putinov uspeh moramo videti v tem, da svoje blefe dolgoročno in premišljeno pripravlja. Uresniči jih pa takoj, ko ugotovi, da mu je ciljna skupina že nasedla. Za svoje posege izven Rusije, si pa vedno najprej zagotovi dovolj močnih sledilcev in podpornikov znotraj države. Z obzirom na trženje neomejenega naravna bogastva v plinu in nafti, mu je bilo lahko deliti fevde med svoje stare in nove pristaše. Pri čemer seveda ni pozabil na svoj šparovček. V njem hrani nakopičene rezerve za več generacij svoje družine. V primerjavi z njo, bi bila družina ruskega carja že skoraj odvisna od socialne podpore.
Da so bila pogajanja v Minsku le Putinov blef, je bilo razvidno že iz pogajanj samih, saj Rusija ni nastopila kot pogajalska stran, ampak le kot posrednica, ki ni prevzela nobene odgovornosti za uresničevanje dogovorov. Da je takšen sporazum podpisal Porošenko, je še nekje razumljivo, saj ni hotel vzbuditi vtisa, da je Ukrajina proti mirni rešitvi. Da sta pa takšen zmazek podpisala Merkel in Hollande je pa evropska sramota. V dogovoru ni bilo niti določeno kdo so akterji za uresničevanje določenih členov, niti niso bili določeni termini in roki, kdaj se mora kaj zgoditi. Paradoks je bil, da je bilo določeno, da se pričnejo volilne aktivnosti dan po umiku težkega orožja, ki pa je pripadalo ruski armadi, Rusija je pa trdila, da na spornem ozemlju nima svojih vojakov. Putin je izpustil mačka iz žaklja 21. februarja 2022, ko je vse sporazume z dekretom razveljavil, priznal v nasprotju z mednarodnim pravom ljudski republiki Doneck in Luhansk, ter s tem sprostil invazijo na Ukrajino, ki je sledila tri dni za tem.
Odkar stopnuje zahod, predvsem ZDA in evropske članice Nata vojaško pomoč Ukrajini, svari Putin stalno pred prekoračitvijo kakšne rdeče linije. Do sedaj so se vse grožnje izkazale kot blef. Naslednja rdeča linija bo dovoljenje Ukrajini, da uporabi daljnosežne zahodne rakete tudi na ozemlju Rusije, temu bo sledila Nato zračna obramba za prestrezanje ruskih izstrelkov na ukrajinskem ozemlju. Nemški kancler pa še vedno vztraja na prepovedi dobave Taurus bomb. V tem primeru je moteče, da kancler signalizira Putinu, da se mu tega orožja ni treba bati. Bi ne bilo bolj učinkovito, če bi kancler Scholz to formuliral malo drugače: »Če bo potrebno, bomo resno razmislili o dobavi Taurus bomb.« Ali, če bi rekel Biden: »Če Rusija ne prekine v treh dneh raketiranja ukrajinskih mest, bomo dovolili Ukrajini uporabo naših raket na ruskem ozemlju.«
To bi bil za Putina bolj razumljiv jezik.
