Najbolj čudno pri celotni zgodbi o Lingvistu je vsesplošno čudenje, ki razkritje spremlja. Skoraj ni človeka, ki ne bi bil zgrožen, če kajpak ne upoštevamo tistih, ki se jim še zmeraj izza vsakega vogala prikazujejo nadzora silno potrebni (notranji in zunanji) emigranti in kolaboranti.
Mikrofonska civilizacija brez mikrofonarjev
Pri tem celo v polpreteklost precej zaljubljeni Sloveniji že nekaj časa obstaja neko splošno prepričanje, da je bil v bivši družbi in državi nadzor nad ljudmi milo rečeno precej celovit. Na raznih prireditvah lahko celo kar pogosto prisluhnemo recitaciji slovite pesmi disidentskega katoličana in prejkone proti svoji volji tudi disidentskega partizana, ki je dvogovor z v steni odkritim mikrofom in z njegovim dolgim repom. A današnji zapriseženi demokrati in vrhovni varuhi človekovih pravic, pripravljeni tako na splošno in neobvezno zrecitirati omenjeno pesem, postanejo silno nervozni, kadar kdo potegne čisto logičen sklep. Kjer so vsepovsod mikrofoni, morajo (ali so morali) biti tudi mikrofonarji, ljudje, ki so mikrofone namestili. Povsem zares ali v prenesenem pomenu. Ne, tukaj slovenska pamet odpove. Za nameščanje mikrofonov so bili po njenem odgovorni vsaj Bosanci, če že ne prebivalci Venere ali kakega bolj oddaljenega planeta. In glej ga zlomka, ob takem spraševanju nameščanja mikrofonov osumljene Slovence navadno zasuje toča pohval, kolajn in odlikovanj, da se ji še sami čudijo.
Zato bi se nam moral na omenjeni točki Mitja Meršol pravzaprav smiliti. Med premnogimi mikrofonarji bi se namreč naj ravno na njem odvijala nekakšna kolektivna terapija, katere končni cilj naj bi bilo soočenje z dejstvom, da ljubeznivim gostiteljem v Londonu ali zapitim literatom (seveda pa tudi obveznim emigrantom in kolaborantom) niso prisluškovali vesoljci. V Meršolovi vlogi medija bi se prav lahko znašel kdo drug, brez težav celo z nasprotnega političnega brega. Mikrofonska civilizacija je enostavno potrebovala svoje vzdrževalce in potrebovala jih je veliko.
Groteskna figura
Potemtakem niti ni šlo v prvi vrsti za to, ali bo poslanec Pozitivne Slovenije odstopil ali ne. Nemara je celo bolje, da ni, ker bi bržkone moral zaradi higiene potem odstopiti še grešnik Simčič, in vladna koalicija bi imela velik cirkus. Od nekdanjega Lingvista pa smo pričakovali nekaj drugega. Odločitev o tem, ali je po štiridesetih letih, pod katera je menda potegnil črto, še zmeraj vojak armade, ki ga je mobilizirala davnega leta 1971, ali pa je zmožen vsaj zdaj povedati, da je bila takratna armada (bolj kot on sam) v strahotni zmoti s svojimi mikrofoni in mikrofonarji. Samo to je bilo potrebno. In Meršol se je odločil, da ostaja Lingvist. Da ostaja vojak mikrofonske civilizacije. Njegova cmeravost ob omembi “domovine, ki smo ji rekli Jugoslavija”, je po človeški plati razumljiv obrambni mehanizem. Že pred desetletjem ga je javno testiral Srečko Katanec. Toda hkrati je plehko politikantstvo. Namenjeno tisočnijam tistih, ki so se najbrž razjokali z njim. Za izgubljeno domovino, a še bolj za izgubljeno mladostjo. In nič čudnega ni, da so “prijatelji” menda zrasli kot gobe po dežju in da ga je podprl še en na moč podoben vojak, ko je s prstom pokazal ne nanj, marveč na tiste, ki so razgalili mikrofonarjev obraz za mikrofonom.
Šele s popolnoma napačnim odgovorom je zgodba neke zablodele civilizacije zares postala osebna zgodba Mitje Meršola. Zdaj namreč smemo zastavljati neprijetna vprašanja. Denimo o vsevednem profesorju demokracije in človekovih pravic, ki pa je svojo skrb za ljudi po čudnih poteh vselej speljal tako, da so njegovi nauki in žveplo zadeli le tiste, ki niso (več) hoteli biti vojaki njegove mikrofonske armade in njenih dedičev. Pri tem je prav on kot odgovorni urednik – po naključju? – osrednji slovenski časnik zapeljal v tisto slepo vojaško ulico, iz katere ne najde še danes. Seveda krivde za mizerijo ni povsem prosto niti amatersko prevzemanje v prejšnjem Janševem mandatu.
Kajpak bo Meršol v Sloveniji še dolgo našel veliko in še več “prijateljev”, kot pravi sam, ki ga bodo trepljali po rami in, ker “je delal za državo in ne proti njej”, že prejetim nagradam dodali še kakšno. Že zato, da bodo lahko množično ovajanje tudi v prihodnje pripisali prebivalcem drugih planetov. Ampak za zgodovino je novinarska legenda s svojim cmerjenjem za propadlo civilizacijo in s priseganjem nanjo iz pomaziljenega uglajenca z metuljčkom in z žugajočim profesorskim prstom dokončno naredila karikaturo. In to ne zaradi tistega, kar je počel leta 1971, marveč zaradi tega, česar ni zmogel izreči leta 2012.
