Homilija. Morda je danes eden izmed največjih problemov našega časa in naše družbe – in s tem mislim predvsem na srednji sloj naše evropske in predvsem slovenske družbe – ta, da smo začeli verjeti, da se ne splača vlagati truda v velike svari, da je sploh popolnoma brez veze sprejemati velike odločitve. Nasprotno, veliko več ima človek, če se skrije v svojo intimo in se ukvarja z njo. Za kaj več pa upajmo, da se bo pojavil kakšen čudežni vodja, ki bo vse spravil v red. Ne splača se iti na volitve, ker so itak vsi politiki isti; brez veze je sklepati zakon in osnovati družino, če pa ni nobene garancije za zvestobo in še vzgoja je tako težavna stvar. Pretežko je vedeti, kaj hočem v svojem življenju, zato se prepustim, da me življenje nosi, kamor me pač nosi. Poslovat se itak ne da pošteno, ker te sistem sili v goljufanje. Toda, kdo bo dajal odgovor? Kdo bo sprejel odgovornost? Mar jo moram ravno jaz? Mar je ne bi mogel raje kdo drug?
Ali nismo morda že v osnovi preslišali Božji klic, izrečen v vsakem človeku, da je namreč rojen za nekaj več, da je že samo zato, ker je oseba, poklican k soustvarjanju našega časa? Če smo preslišali ta klic, tudi ne bomo zmogli nove evangelizacije, ne bomo mogli živeti Božjega kraljestva. Tisto več, k čemur smo poklicani in za kar bi morali biti odgovorni, bomo doživljali kot občutek ogroženosti, kot nekaj, kar nas hoče spraviti iz varne cone ugodja.
Nekaj podobnega je doživljal človek v svojih začetkih, ko se je uprl Božjemu klicu. Adam na prvi pogled deluje zelo pogumno in drzno: svojo usodo je vzel v svoje roke, bi rekli danes. A ko ga Bog išče in kliče v vrtu, se človek skrije pred njim. V svoji goloti se kar naenkrat ne čuti več varnega. Adamov rod bo kakor pičen od kače, ki se ji je pustil zapeljati: šepajoče človeštvo, ranjeno od egoizma in v strahu pred Bogom. Ta Adam tiči v vsakem od nas in se pokaže vsakokrat, ko mi malo pozabimo na svoje dostojanstvo in na poklicanost za velike stvari.
V tem kontekstu nam lik Marije, ki jo je Bog v naprej obvaroval izvirnega in vsakega greha, predstavlja izpolnjeno človeštvo. Marija tako kot Adam sliši Božji glas in se, tako kot Adam, prestraši. A to ni strah iz ogroženosti, ampak strah kot vznemirjenje ob Božji bližini. Marijo Bog povabi, da prestopi mejo človeških moči, da odgovori na poslanstvo, ki ga ne more uresničiti sama. Marija ne zbeži od odgovornosti, ampak je pripravljena dati odgovor: »Zgodi se mi po tvoji besedi.« Marija je pripravljena dati se na razpolago, da bi Bog po njej zanjo in za vse človeštvo uresničil tisto nekaj več, za kar smo rojeni.
Praznik Marijinega brezmadežnega spočetja nam daje misliti, kako veliko je človeško dostojanstvo in njegova poklicanost. Kaže nam na pripravljenost Marije, da odgovori na velike stvari, da sprejme odgovornost Božje Matere in srednice milosti. Tega poslanstva bi se Marija ustrašila, če ne bi bila že takrat oprta na Božjo bližino, na njegovo ljubezen.
Današnji praznik je vabilo k osebni veri, ki v nas gradi odnos do Boga. Brez tega odnosa človek postane »soler« in se ne more v polnosti uresničiti, kaj šele da bi bil pripravljen sodelovati pri odrešenju bližnjih. Spodbuja nas, da se oklenemo Gospoda in pogumno ter odgovorno sprejmemo odločitev za velike stvari. Gospod nam napoveduje in nas kliče, da skupaj z Marijo in njenim Sinom stopimo v vrsto zaroda, ki ne bo samo šepal skozi življenje, ampak bo tudi hudobni kači strl glavo.
Pripis uredništva: Gašper Kočan je kaplan v župniji Ljubljana – Šentvid.