ZADNJI POSEG, DODANA OPOMBA, OB 17.00. Primorci smo (najbrž) čudni! Ker smo drugačni. Tako vsaj pravijo nekateri v notranjosti naše domovine. Ker radi (preveč) govorimo, krilimo z rokami, imamo »čuden« dialekt, smo večinoma »vsi za komuniste«. Ja, še kak očitek bi se našel. Sicer nam gre priznanje za dobro hrano – ma kaj bi kontinentalci brez pašte! – , odlično vino, glasbo Iztoka Mlakarja … in sončno vreme, ko se Ljubljanska kotlina večinoma duši v megli in smogu.
Ta konec tedna smo imeli prave primorske dneve tudi v beli Ljubljani. Verjetno je bilo luštno. Upam vsaj … Slavili s(m)o 85. obletnico ustanovitve rodoljubne organizacije TIGR. Prav vesel sem postal, ko sem slišal, da se nekaj dogaja v daljni prestolnici naše države, ki na primorsko stvarnost (pre)večkrat pozablja. Ponavadi se mediji razpišejo, ko gre v goriškem HIT-u za slabše poslovanje. Ja, seveda, manj se bo steklo v državni proračun. (Nekdanji) udbovci pa v jok, ko vidijo, kam je zašel njihov otrok!
Tokrat pa naj bi bilo praznovanje bolj državniško, celo spominsko ploščo ob ljubljanski univerzi so ponovno postavili. Sicer je tam že stala med leti 1931–1942, ko so jo odstranili italijanski okupatorji. Seveda, niso mogli prenesti ohranjanja spomina na štiri primorske rodoljube, ki so jih sami ustrelili pri Bazovici po I. tržaškem procesu septembra 1930. Trije primorski Slovenci (Bidovec, Marušič, Valenčič) in istrski Hrvat (Miloš) so pač pozivali k vstaji proti iztrebljenju lastnega naroda. Ja, OK, bili so tudi nasilni, ampak k temu jih je vsekakor prisilila italijanska državna politika, ki je sistematično kršila pravice tedanje, kot so rekli, jugoslovanske manjšine na svojem ozemlju. Za te fante in veliko večino tedanjih Primorcev je pač bila Kraljevina Jugoslavija utelešenje narodnih idealov. Torej so verjeli, delali in se borili za združitev z Jugoslavijo, ta pa jih je gmotno in vojaško podpirala. O tem vemo danes veliko, svoje so predvsem v zadnjih letih povedali nekdanji protagonisti dogajanj, zgodovinski ceh pa tudi počasi, a vztrajno briše prah s polic pozabe in zamolčevanja.
Na Primorskem je mogoče marsikaj, tudi sprenevedanje, pokvarjenost in laž. In naša preteklost pri tem ni nobena izjema. Zlasti na Goriškem je med drugo svetovno vojno dogajanje zaznamovala tako imenovana goriška politična sredina, ki je sredi vojne vihre z vsemi svojimi silami skušala ohraniti narodno enotnost na Primorskem. A to je proti koncu leta 1944 postalo nemogoče. Propad politične linije goriške sredine je zato nedvomno pomenil velik pretres za medvojno primorsko stvarnost. Pomembno vlogo pri pogajanjih t.i. sredine s predstavniki OF na Primorskem je imel »oče naroda« Janez Stanovnik, predvojni krščanski socialist in (vsaj) od februarja 1944 že član KPS. Stanovnik se je očitno pogajal z mandatom najvišjih partizanskih oblasti, saj je aprila 1944 postal član PO OF za Primorsko. Nekaj zanimivih odlomkov o tem najdemo tudi v dnevniku duhovnika in pomembnega predstavnika goriške sredine dr. Rudolfa Klinca (1912–1977):
31. 7. 1944
Dekanijska konferenca v Batujah. Mons. dekan (Alojzij Novak, dekan v Črničah – op. RP) je poročal o »Kongresu K. A.« (Katoliške akcije – op. RP) v Gorici /…/ Dr. Vilfan je zaprosil Mons. dekana, da bi rad obravnaval z duhovniki, naj jih zato skliče na konferenco. Monsignor je odgovoril, naj pride v Batuje ob 18, to je po končani naši konferenci. Točno ob 18. so prišli dr. Vilfan, J. Stanovnik in še 3 tovariši: Dr. Vilfan je razvil tri misli: 1. Nadškof (goriški nadškof Carlo Margotti – op. RP) hoče stikov z njimi, a predhodno hočejo interpelirati primorsko duhovščino, ker nočejo iti preko nas. 2. Po sporazumu med Subašičem in Titom so oni postavna narodna oblast in kot taki stopajo v stik z duhovno oblastjo na Primorskem. 3. Cerkvi se uradno jamči vsa svoboda. Seveda pravice bodo primerne položaju, ki si ga duhovščina ustvari s sodelovanjem v OF. Zato je v izključen interes duhovnikov in Cerkve, da ne stojimo ob strani. – Stanovnik je poudaril, da so v vodstvu SNOSa vse stranke enakomerno zastopane: 3 komunisti, 3 socialci, 3 sokoli. Gradi se novo državno telo, zato naj bodo povezane vse sile. Je v korist Cerkve, ako hoče jutri imeti ugoden položaj, da se pridruži narodu v njegovi veliki borbi. – Mons. dekan je pojasnil takole naše stališče: Duhovniki smo bili in smo zvesti Slovenci. Največ smo doprinesli za ohranitev slov. narodne zavesti na Primorskem. Partizanstvo smo sprejeli v upu, da bo res narodno. A komunizem, ki je zadaj, ki vse vodi, ki sili vse naše ljudi v Partijo, pod izgovorom da sicer ne morejo biti dobri Slovenci, ta nas je splašil in držal ob strani. Pa tudi s članki, kot je oni v Poročevalcu, kjer se govori, da je neki kaplan izdal spovedno molčečnost – ki je nam največja garancija za ljudsko zaupanje – nas mečejo še bolj ob stran. Dr. Vilfan je rekel, da kot komunist ne bo branil komunizma sam, da pa da besedo Stanovniku. Ta je ponovil, da so vse stranke v OF enakopravne. Sicer so komunisti dali v febr. 1943 posebno izjavo, s katero tudi oni uradno jamčijo svobodo Cerkvi in bogoslužju. Če pa oni povsod prodirajo, je to znak njihove delavnosti… Neki drugi tovariš je dopolnil, da so v Partiji res nekateri nevredneži, ki zlorabljajo svoj položaj in zganjajo v imenu stranke razne krivičnosti …
Ampak pustimo primorsko duhovščino, za svoj protifašizem in služenje v narodovo korist je bila po končani vojni ustrezno »nagrajena«, podobno kot drugod na Slovenskem. Pravzaprav z majhno časovno ločnico, ker smo se Primorci, sicer ne vsi, šele septembra 1947 znašli v »varnem« objemu matice. V tistih časih je tudi pripadnost tigrovstvu postala skorajda psovka, o tem je na svojih sejah razpravljal celo CK KPS. In obsojal meščanske odklone, predvsem vodilnih tigrovcev! Dobro, takrat so jih »samo« obsojali, med drugo svetovno vojno pa med partizani velikokrat zapostavljali, nekatere celo pobijali. Seveda, saj so se tigrovci borili za meščansko, kapitalistično in gnilo jugoslovansko kraljevino, ki je propadla. Potem je spomin na protifašistični odpor, ki se je na Primorskem začel že davno pred letom 1941, ostajal omejen – če izvzamemo zamejstvo – v glavnem na družinsko izročilo in zasebne pogovore. Ob zaprtih oknih in z utišanim glasom. V šolah o tem (skorajda) nič, čeprav se je včasih našel kakšen bolj pogumen profesor, ki je izven učnega načrta spregovoril tudi o tem. In tvegal partijsko kazen!
Ko so razne t.i. kulturne institucije zbirale spomine na boj proti okupatorju, so tigrovce in podobne upornike proti fašizmu v glavnem spregledale. Naša zgodovina se je očitno začela leta 1941, tudi na Primorskem. Potem je prišlo do spremembe političnega sistema in osamosvojitve. In taiste institucije so se v glavnem začele ukvarjati s proučevanjem vsakdanjega življenja, razstavami poročnih običajev, zbiranjem receptov itd. Da ne bo nesporazumov, ne gre za drugorazredne teme, nikakor! Le poseganje na polje naše polpreteklosti in postavljanje manjkajočih kamenčkov v mozaik spomina na revolucijo je postalo bolj izjema kot pravilo. Vsa čast izjemam! Pri tem mislim predvsem na civilno družbo, na idealiste v društvu TIGR in postavljanje spominskih plošč po Primorskem in tudi širše. Seveda sta se idealizem in delavnost posameznikov znotraj omenjene organizacije kmalu razblinila ob čedalje globljem stapljanju v Stanovnikovi Zvezi borcev.
Namesto epiloga:
Upam, da so organizatorji spominskih slovesnosti v Ljubljani resnično imeli v mislih samo negovanje spomina na TIGR in njegove zasluge. Ne verjamem pa, da so imeli pri tem srečno roko. Preveč so se naslanjali na »strice«, ki so še včeraj tigrovce razglašali za navadne teroriste. Taiste botre, ki so poskrbeli, da se je letošnja spominska slovesnost v Bazovici, ki naj bi bila vsenarodni dogodek, sprevrgla v (slabo) zrežiran napad na trenutno slovensko vlado. Sramota brez primere pred očmi tudi italijanske javnosti, češ kaj pa so »naši ta črni« sploh hodili izzivat na ta sveti kraj »našega« narodovega spomina! Nekateri očitno ne sprejemajo demokratičnih načel in sposobnosti oblikovanja vlade, ki ni samo po njihovih željah. Pri poudarjanju njihovega zanikanja jim nič več ni sveto. Ali kot je 11. decembra 1944 pogovor z g. Stanovnikom v svojem dnevniku obnovil dr. Klinec:
»Oprostite, tov. Stanovnik, pri vašem prvem obisku ste mi prav vi rekli, da po vaseh bi se duhovniki ne smeli vmešavati v politiko, ker je to škodljivo za vero. Ljudstvo namreč ne zna ločiti in prenaša politična trenja in pogreške na versko polje.« Priznal je, da se v praksi ne drži vedno istih načel, a da je še vedno istega mnenja.
Pogosto slišimo krilatico, naj pustimo preteklost zgodovinarjem. Bo že držalo… Morda bo letel očitek za zgoraj zapisano, ker naj bi žalil »naše« ljubitelje »pridobitev revolucije«, ki zaradi le-teh še vedno uživajo privilegije in se jim ne mislijo kar tako odpovedati. Seveda lahko verjamemo, da so se sedaj »poboljšali«, a njih dejanja tega ne pokažejo. Niso namreč prepričljivi, niso opravili samokritike, niso popravili krivic…
** Opomba povezana z navedbo v prispevku na MMC RTV SLO s podnaslovom Spominska plošča bazoviškim junakom se je vrnila domov avtorjev T.H., A.K.K.:
….. “Pobudo za ponovno postavitev so dali Slovenska izseljenska matica, društvo TIGR in odbor za proslavo bazoviških vojakov.” ….
Spominska plošča bi lahko na tem mestu stala že več let, saj je bil pobudnik postavitve spomenika TIGRU v Ljubljani že leta 2009 nekdanji minister dr. Andrej Umek, ki je zanjo navdušil Mestni odbor SLS pod vodstvom Aleša Primca. Takrat je SLS na vse odgovorne v mestu in državi naslovila poziv, da se v središču Ljubljane postavi spomenik organizaciji TIGR. Predlog je tedaj podprlo tudi Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, vendar ga odgovorni ne na MOL ne v vladi niso podprli.
** Opomba: Igor Lukšič, predsednik SD: Teroristična organizacija TIGR
Foto in vir prispevka: MMC RTV SLO (Avtor: BoBo)
