Elizabeta Pleničar, rojena Grom, je bila rojena 27. novembra 1922 na Vrhniki staršema Frančiški in Tomažu Gromu. Družina je bila katoliško usmerjena. Oče je bil posestnik, mati pa je imela trgovino. Oče je bil med ljudmi spoštovan in imel velik ugled. Med vojno se ni vključil v nobeno vojaško enoto. Elizabeta je bila šesta od devetih otrok, imela je še dva brata in šest sester. Mlajšega brata Tomaža, letnik 1926, so mobilizirali domobranci. Nekaj mesecev je bil na postojanki na Vrhniki, ob umiku pa je šel z njimi v Vetrinj. Od tam je bil vrnjen v Jugoslavijo in umorjen v povojnih izvensodnih pobojih. Očeta so zaprli, vendar so ga kmalu izpustili, ker so tako zahtevali domačini, saj je veliko naredil za Vrhniko.
Že 5. maja 1945 je Elizabeta odšla od doma na avstrijsko Koroško. V Kranju se ji je pridružila še mlajša sestra. Elizabeta je bežala zaradi moža, tedaj še zaročenca, Dušana Pleničarja, ki je bil tisti čas že v Italiji v Gorici. V Šentjanžu v Rožu sta s sestro naleteli na partizane, ki so ju skupaj z drugimi begunci zaprli v šolo, nato pa so jih preselili ob Baško jezero v lesene barake. Od tam so morali peš do Podrožce. S sestro sta opazili, da jih vračajo v Jugoslavijo. Sklenili sta, da bosta zbežali, in jima je uspelo. Na begu sta srečali tudi druge, ki so bežali iz Slovenije in se skrivali v gozdu. Nastanili so se v Špitalu, od tam pa so jih Angleži premestili v Italijo, v begunsko taborišče v Ceseno in nato v Monigo. Kasneje so bili nameščeni v Forlìju, kjer se je Elizabeta srečala z Dušanom in se z njim poročila. Iz Forlìja so jih preselili v taborišče Eboli. Od tam sta leta 1948 zakonca odšla v Nemčijo. Najprej sta bila v Diepholzu, nato so jih preselili v Lingen in od tam sta odšla v Anglijo. Elizabeto so iz begunskega taborišča pri Cambridgeu napotili na delo v Bury blizu Manchestra. Kasneje je za njo prišel tudi Dušan. Čez nekaj let sta se s hčerko preselila v London.
Elizabeta se je vrnila v Slovenijo leta 1963, ko je zbolel oče. Imela je angleški potni list in ni imela težav z jugoslovanskimi oblastmi. Po smrti Tita so jo zasliševali vsakič, ko je prišla. Grožnje sta prejemala tudi po telefonu v Angliji.
Dušan Pleničar je bil rojen leta 1921 v Litiji. Očeta so zaprli Nemci takoj ob okupaciji. Dušan je študiral pravo v Ljubljani. Ko se je vračal domov, so ga na postaji čakali Nemci in ga zaprli v Šentvid nad Ljubljano, od tam pa so ga izgnali v Srbijo. Po nekaj mesecih je prišel v Ljubljano in se zaposlil pri Rdečem križu. Postal je vodilni član organizacije Pobratim in Narodne legije. Leta 1944 se je pred gestapom umaknil iz Ljubljane in vodil četniško obveščevalno službo. Ob koncu vojne je odšel v Italijo in po bivanju v različnih taboriščih leta 1948 prispel v Veliko Britanijo. Dušan je imel v Londonu svojo tiskarno in je bil dolga leta urednik časopisa Klic Triglava.
Najprej objavljeno na spletni strani Študijskega centra za narodno spravo – www.scnr.si
Posneto: 13. aprila 2011, London (Velika Britanija)
Pogovor je vodil in posnel: Renato Podbersič
Za objavo pripravila: Mirjam Dujo Jurjevčič
