Pred nekaj leti, v drugi polovici mandata prejšnje vlade, se je na siolovi spletni strani pod novico o hudem neurju, ki je prizadelo nekatera področja v Sloveniji, pojavil duhovit komentar: ˝Prekleti Janša!˝.
Čeprav sodim med tiste, ki ne bi imeli nič proti svežemu vetru v vodstvu pomladnih strank, pa nisem nikoli razumel, kako je možno, da predsednik SDS nase privlači tako hud gnev, ne le politikov z druge strani političnega spektra, temveč tudi precejšnjega dela javnosti. Slovensko levico v pomanjkanju pametnih idej in vsaj solidnih vodij namreč skupaj drži bolj kot ne, le sovraštvo do Janše.
Res je, Janša je odločen politik, močan voditelj in je kot tak gotovo grožnja političnim nasprotnikom. Res je tudi, da bi od tako močnega politika pričakovali, da se zna izogibati provokacijam – Janša tega nedvomno ne zna in se ostro ter povsem predvidljivo odzove na vsako bodico, četudi izstreljeno s strani najnepomembnejšega političnega nasprotnika ali novinarja. A kaj več od politične grožnje sam pri predsedniku SDS vendarle ne vidim.
Obsedeni
Ko sem pred časom spoznal nekega gospoda, sva kaj hitro ugotovila, da smo v nekem daljnem sorodstvu. Na to je sogovornik odvrnil: ˝Saj smo pri nas tako ali tako skoraj vsi v sorodu. Edino z Janšo pa ne bi hotel biti v žlahti.˝ Od kod je gospod potegnil Janšo, mi ni jasno, še manj mi je jasno, kaj mu je ubogi Janša storil. Podobno težko razumem tiskovnega predstavnika vladne SD Denisa Sarkića, ki je po svojem nepriljubljenem politiku menda poimenoval svojega štirinožnega ljubljenčka. Nekoliko lažje si predstavljam motive trojice umetnikov, ki so po zloglasnem vodji največje opozicijske stranke poimenovali kar sami sebe. Morda je res nekoliko težko nositi ime nepriljubljenega politika, a po drugi strani je novo ime nadobudnim ustvarjalcem, za katere je dotlej komaj kdo slišal, končno prineslo vsaj nekaj zaslužene prepoznavnosti.
Podobno obsedenost z Janšo je zaznati tudi pri mnogih medijskih ustvarjalcih. Za Dejana Karbo z Dela je videti, da ga teme, ki niso Janša, sploh ne zanimajo. Podobno se godi tudi Mladininemu uredniku Repovžu, ki pa resnici na ljubo med pisanjem o Janši tu in tam vendarle napiše še kakšno hvalnico županu ljubljanskemu.
Na pretek dima, kaj pa ogenj?
Skratka, uradno že vse od afere Depala vas, neuradno pa celo od imenovanja Demosove vlade, je Janez Janša trn v peti voditeljev levice. Začelo se je ob podelitvi mandatarstva Lojzetu Peterletu, ko je menda takratnega predsednika predsedstva zanimalo le, ali bosta v vladi Janša in Bavčar. Od takrat ni več miru in ime Janeza Janše se pojavlja v medijih skoraj dnevno, v rednem ritmu v povezavi z najrazličnejšimi aferami, največkrat povezanimi s tem ali onim orožarskim poslom.
Pri tem je zanimivo, da se o orožarskih poslih govori že skoraj dve desetletji, vedno z Janšo v glavni vlogi. Star slovenski pregovor pravi, da kjer je dim, je tudi ogenj. Ampak šmenta, ali ni nenavadno, da ob vseh lumparijah, o katerih se piše že leta, in ob dejstvu, da je levica nepretrgoma vladala vse do leta 2004, ter v tem času imela močan vpliv na pravosodje in notranje zadeve, nikoli niso našli nobenega kronskega dokaza? Da ne bo nesporazuma – brez težav bi si znal predstavljati, da je Janša trgoval z orožjem, a glede na dokaze, ki sem jih doslej videl in slišal, se to ne zdi ravno zelo verjetno. Še največjo uslugo mu pri tem delajo naši vrli ˝raziskovalni˝ novinarji, ki bombastično citirajo izjave pomembnih prič, ki že dan kasneje zanikajo, da bi kadarkoli izjavili kaj takega.
Ni dvoma, da je predsednik SDS pod kožo krvav, kot večina smrtnikov. Brez greha ni, v zgodbi o prodaji Mercatorja mu ne verjamem. V normalni državi bi seveda že to zadoščalo za odhod iz politike, ampak kako naj zahtevamo njegov odstop zaradi kupčkanja, tako običajnega za naše obdobje neskončne tranzicije? Za vse druge velike zgodbe, od mariborskega orožja do Patrie, pa doslej ni bilo predstavljenih prav veliko dokazov o vpletenosti predsednika SDS.
Najbolj neverjetno pa je, da levica, podprta z delom medijev, ne dojame, da z nenehnim in pretiranim serviranjem novih in novih ˝dokazov˝, Janeza Janšo v resnici dela še močnejšega. In s tem seveda škodi sama sebi, pa tudi tistim z nasprotne strani, ki bi si želeli nekoliko drugačno, bolj vsebinsko in k vsakodnevnemu življenju ljudi usmerjeno politiko.
Vir fotomontaže: M.Gabrovšek
