Objavljamo zahtevek za objavo popravka na podlagi 26. člena Zakona o medijih, ki ga je Zbor za republiko včeraj, 2. februarja 2014, poslal uredništvu Dela, ki pa popravka danes ni objavilo.
Spoštovano uredništvo Dela!
V članku pod naslovom – Kritike grožnje in čista svinjarija (Zoran Potič, Tanja Starič) – Delo, 1. februarja 2014, stran 2, je omenjen med drugim tudi Zbor za republiko, ki je v svoji izjavi dne 31. 1. 2014 opozoril na manipulacijo slovenskih medijev ob oprostilni sodbi finskega sodišča v zadevi Patria. S to manipulacijo je začela Slovenska tiskovna agencija – STA, kljub opozorilu Zbora za republiko pa so jo povzemali in ponavljali tudi drugi slovenski mediji, za njimi pa tudi številni komentarji na spletu.
Popolnoma napačno so namreč poročali, da je finsko sodišče hkrati z oprostilno sodbo izrazilo tudi resen sum o krivdi obdolžencev. To preprosto ni res. Prav nasprotno – vsi obdolženi so bili spoznani za nedolžne in oproščeni, upoštevanja vreden dvom (reasonable doubt), kar je v pravni stroki dobro znan in ustaljen pravni termin, pa je sodišče izrazilo o navedbah iz obtožnice, ki jo je zagovarjalo finsko tožilstvo. V primeru, ko bi sodišče sprejelo stališče tožilstva, bi bila namreč s takim upoštevanja vrednim dvomom obremenjena tudi sodba sodišča. Ker mora biti sodba sodišča zunaj vsakega upoštevanja vrednega dvoma (beyond the reasonable doubt), splošno uveljavljeni pravni standardi v takem primeru narekujejo sodišču oprostilno sodbo.
Iz povedanega je razvidno, da pojmov »resen sum« in »upoštevanja vreden dvom« ni mogoče imeti za sinonima in ju enačiti. Resen sum je vedno v postopku naperjen proti obdolžencem, upoštevanja vreden dvom pa je naperjen proti navedbam tožilstva iz njegove obtožnice. Če te navedbe sodišča ne prepričajo, ostaja pač upoštevanja vreden dvom o resničnosti navedb iz obtožnice. Edini logičen zaključek je v takem primeru oprostilna sodba.
Zato je bilo poročanje slovenskih medijem o tem, da obstaja utemeljen sum o krivdi obdolžencev, zavajajoče in neresnično. Prav bi bilo, če bi mediji o tem svojim bralcem posredovali popravek svojih obvestil, Slovenska tiskovna agencija pa dolguje slovenski javnosti ne samo sprenevedavo pojasnjevanje, ampak tudi izrecno opravičilo.
Tudi sklicevanje na sodnega tolmača za finski jezik ni verodostojno. Pojasnili smo, da v vsebinskem pogledu pač obravnavanih pojmov ni mogoče enačiti, kar bi moral vedeti tudi sodni tolmač. V formalnem pogledu pa Slovenija nima uradnega sodnega tolmača za finski jezik. Sodni tolmač mora biti namreč stalno prisoten v Sloveniji in biti tu tudi dosegljiv dvakrat na dan. V tem primeru bi bilo mogoče ves zaplet pravočasno in hitro pojasniti. Sodni tolmač, ki se nahaja v tujini, ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za status uradnega sodnega tolmača in se nanj ni mogoče sklicevati.
Zbor za republiko
dr. Lovro Šturm
