Jugoslavija je bila ena od ustanovnih in vodilnih članic v druščini tako imenovanih neuvrščenih in kakopak zaostalih držav. Neuvrščenim državam je prepakirala kredite, ki jih je, revna kot je bila, na svoje ime prejemala v razvitem demokratičnem svetu in si s tem kupovala velik ugled pri še bolj zaostalih državah, kot je bila sama. Drugi del poslanstva Jugoslavije v gibanju neuvrščenih pa je bila trgovina z orožjem in izvažanja komunizma. Republika Slovenija ni nikoli pretrgala popkovine s SFRJ, dediščino njene zločinske komunistične partije, vzporedno ekonomijo Udbe (od leta 1966 SDV) in tudi politike neuvrščenih. Ne samo leve politične stranke ampak celo predsednica republike nam s svojimi ravnanji in opustitvama to trditev neprestano potrjuje.
Ukradli so rajne
Predsednica Nataša Pirc Musar je igrala opereto o pokopu med vojno in še zlasti po vojni pobitih resničnih in namišljenih nasprotnikov komunistične revolucije. Žurnalistom se pri pisanju sklepov s posveta pri njej še niti ni posušila tinta, pa ja bilo že vse drugače, vse je teklo mimo dogovorjenega. Pri belem dnevu so znani storilci svojcem pobitih in kočevski komunali ukradli pokojnike ter jih odpeljali v Škofjo Loko. Iz enega skladišča v drugega kot bi šlo za drva ali krompir. Država, še manj pa obrambni minister si rajnih rojakov ne moreta in ne smeta lastiti. Predsednica je molčala in gledala proč ter dajala vtis, da je podrejena obrambnemu ministru Borutu Sajevicu.
Samopašni minister si je po skrunjenju kosti, ki bodo do nadaljnjega v polivinilastih vrečah na Gorenjskam, zamislil še farso – žalno slovesnost pred izpraznjeno jamo pod Macesnovo gorico. Da je bila mera predrznosti, neobčutljivosti ali pa slaboumnosti polna, je bila komemoracija le štirinajst dni pred vsakoletno žalno slovesnostjo in mašo v Rogu. Čeprav predsednica običajno nosi hlače, je ni bilo toliko v hlačah, da bi ministra pri provokativnem početju ustavila. Verjetno pa ji je bil nizkoten načrt kraje tradicionalne žalne slovesnosti všeč. Ob peščici udeležencev je položila venec pred izpraznjeno jamo, v katri so skoraj osemdeset let ležale žrtve revolucije, njihova nadaljnja pot do večnega počitka pa ostaja negotova oziroma odvisna od ljubljanskega župana.
Predsednica ni ne trenila z očesom ne pisnila, ko je diktatura Svobode pred dvema letoma ukinila dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Letos pa je v Rogu hlinila sočutje do množice pobitih po krvavih rokah »neznanih storilcev«.
Rožman in Grazioli v Rogu
Že osemdeset let zgodovinarji in žal tudi učitelji vztrajno pripovedujejo novim generacijam Slovencev in Neslovencev o obisku ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana pri komisarju ljubljanske pokrajine Emiliu Grazioliju. Obisk je bil 20. 4. 1941, torej v času, ko so se naši komunisti še bratili z okupatorji, in sicer dva meseca pred napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo in Stalinovim bridkim spoznanjem, da Hitler ni več njegov zaveznik pri delitvi Evrope ampak sovražnik. Obisk pri komisarju naj bi bilo prvo škofovo dejanje na poti »izdajalca«, begunca in končno obsojenca v odsotnosti. Režimski zgodovinarji mu očitajo, da ni ignoriral okupacijske oblasti. Pri lojalnosti novi oblasti Rožman pač ni bil osamljen. Naj omenimo le Univerzo, Dramo in Opero. Tudi komunistična stranka je do 22. junija imela le besedne hajke proti zahodnim imperialistom. Kasneje zaukazani kulturni molk pa je bil med vojno in po njej zelo raztegljiv pojem, priročen za preganjanje skrbno izbranih »reakcionarjev in izdajalcev«.
Zakaj ta bežen vpogled v zgodovino? Zato, ker se zgodovina ponavlja pa tega predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje, kot vse kaže, ne razume. Ponižno je šel h »komisarki« Nataši Pirc Musar v Rog na žalno slovesnost, ki je bila zgolj zavajanje neukih in površnih volivcev. Dokler imamo zločine in ne zločincev, dokler naši bratje po krvi in veri niso pokopani ter jih lahko ukradejo svojcem in premetavajo po skladiščih, ponosni dediči NOB in KP nimajo pravice pretakati krokodiljih solza na morišču. Pospravljanje zločinov pod preprogo in v škofjeloško kostnico s škofovim blagoslovom je skrajno neprimerno.
Zvezi borcev NOV je predsednica republike le tri tedne pred državno žalno farso v Rogu podelila zlati reda za zasluge. Brez borčevskih »zaslug« se predsednica pač ne bi mogla nastavljati kameram v Rogu. Gospodu škofu Sajetu žal ni kanilo, da se predsednica norčuje iz njega osebno in iz spravnega procesa, predvsem pa iz pobitih in nepokopanih. Je bil izbrani dan, praznik Gospodovega vnebohoda, dodatno poigravanje s škofom in Katoliško cerkvijo? Škof Rožman je bil na začetku okupacije v sila težkem položaju, in se je odločil, kakor se je. Ni znal predvideti zlorabe stikov s komisarjem za neverodostojno poročilo Duceju. Časi so se vendarle spremenili in položaj g. Sajeta ter njegova služba v Cerkvi na Slovenskem nista ustanovljena za to, da klečeplazi pred vladajočimi politiki. Vsaj zaenkrat še ne. Novomeški škof se je zaradi naivnosti ali morda drugih razlogov, ki jih javnost ne pozna, ujel na limanice ministra in predsednice. Po štirinajstih dnevih je sicer Rogu na istem mestu opravljal popravni izpit, vendar je bilo po toči zvoniti prepozno, kot veli stara modrost.
Srborita učiteljica v evropskem parlamentu
Predsednica republike je Sloveniji in Slovencem povzročila sramoto in škodo v evropskem parlamentu z improviziranim dodatkom k vnaprej pripravljenemu govoru. Naši časnikarji so daleč od resnice poročali: NPM je vest Evrope, stoječe ovacije. »Pozabili« pa so poročati, da je blebetala o genocidu in to na Zahodnem bregu in ne v Gazi. Izzvala je velik kraval in si dovolila poslance pošiljati iz dvorane. Srborito učiteljico, marljivo učenko Urške KZ, pri kateri se je učila arogantnega odnosa do poslancev, je umirila predsednica parlamenta Metsola. Cvetober treh (ne)demokratov: Hruščov s čevljem in Golob s pestjo po govorniškem pultu v OZN, Pirc Musarjeva s predolgim oblastiželjnim jezikom v Evropskem parlamentu.
Najhuje pa je bilo to, da si je Nataša Pirc Musar dovolila dogajanje v Gazi, čeprav je rekla na Zahodnem bregu, prejudicirati in izrecno govoriti o genocidu. Le mednarodno sodišče lahko neko peklensko vojno godljo spozna za genocid in ne tretjerazredna predsednica tretjerazredne države.
O težkem zdrsu predsednice je izrazil argumentirano mnenje njen predhodnik Borut Pahor. Kaj hujšega, vanj so začeli zaganjati in ga poniževati vsi, ki kaj ali pa nič ne pomenijo v našem alpskem zakotju. Najglasnejši pri tem so bili ponosni dediči izvajalcev slovenskega genocida, etnocida in klasocida. To trojno gorje se je v večji ali manjši meri dogajalo pri nas v revoluciji. In vsi ti poklicni pravičniki pozabljajo, da brez revolucije ne bi bili to, kar so. Ne bi bili vrojeni v novi razred in Slovenija se ne bi tako močno balkanizira.
Oživljanje neuvrščenosti
Politikom in funkcionarjem v državah nekdanje Jugoslavije še na misel ne pade in tudi nimajo časa, da bi uprizarjali turistično diplomatsko tavanje po zakotjih tega sveta. To počno le naši politiki in funkcionarji. Obljubljali so okrepitev stikov z jedrnimi evropskimi državami in načrtno zanemarjanje sodelovanja s srednje in vzhodnoevropskimi državami. Prvi del načrta se jim je povsem sfižil, drugi del se je žal uresničil. Ostali smo na čistini brez zaveznikov in prijateljev. Preostanejo nam torej neuvrščeni in punčica našega očesa, nedržava Palestina. Vse evropske države, na zahodu in vzhodu, na severu in jugu zlahka shajajo brez prepirljive in hkrati lakajske slovenske politike in diplomacije, brez Slovenije, ki jo po svoji funkciji pooseblja predsednica.
V Sloveniji dosledno izločamo Cerkev iz države, ukinjamo zasebne, še zlasti katoliške vrtce in šole. V daljnih državah, tokrat je to Madagaskar, delujemo povsem drugače. Predsednica republike je pri obiskovanju neuvrščenih v vzhodni Afriki spotoma odprla misijonsko šolo pri misijonarju Pedru Opeki. Pri sinu srečnega nesrečnika, ki je po čudežu preživel komunistične poboje. O tem verjetno ni razmišljala in se tudi ni obtožila, da očetovih sotrpinov še vedno ni pokopala. In tudi tega ni povedala, da je letos(!) podelila visoko državno odlikovanje Zvezi borcev NOV. Pustimo politiko; tokrat je igrala vlogo humanitarne delavke. Tiste humanitarne delavke, ki je v neizmerni požrešnosti pred leti Rdečemu križu Slovenije izstavljala račune, zdaj pa paradira in si pripisuje zasluge pri slovenski pomoči Madagaskarju z novo šolo in drugo obilno humanitarno pomočjo. Upajmo, da tokrat ne bo izstavila računov Karitasu in Malteškemu viteškemu redu za storitev izročanja njune humanitarne materialne pomoči skupnosti Akamasoa. Republika Slovenija je za šolo darovala 321.150,00 € in to zdaj obešamo na veliki zvon. Znesek je smešno nizek, še zlasti če ga primerjamo z dnevnimi stroški za našim oblastem tako ljubimi migranti ali mesečnimi stroški za nezaslužene pokojnine ali financiranjem Hamasa. Skromnih tristo dvajset tisoč evrov državnega denarja za šopirjenje predsednice republike v slogu Jovanke Broz! To je nastopaštvo in zloraba gostoljubja ter hvaležnosti patra Opeke in Malgašev.
Deli in vladaj
Kljub ustavni delitvi oblasti smemo uporabiti star rek tudi za predsednico republike. Ona ne vlada, vendar državljane še kako deli na naše in vaše. Samo pomislimo, na levosučne svetovalce, ki jih je pripeljala na svoj dvor in kakšne preverjene »strokovnjake« predlaga Državnemu zboru v izvolitev. Pri prevzemu predsedniške funkcije je NPM obljubljala, da ne bo tiho. Po dveh letih in pol prihajamo do spoznanja, da bi bilo dostikrat bolje, da bi bila tiho, še zlasti kadar se prepira pred mednarodno javnostjo ali pa s poniglavim predsednikom vlada Golobom. Vse prevečkrat pa opažamo, da je tiho in se potuhne, ča to ustreza njej in njeni politični žlahti. Molčala je, ko je čebinska falanga ukinila Muzej osamosvojitve. Potuhnila se je, ko je komisarka Věra Jourová lomastila po ustavnem sodišču. Ni se oglasila zaradi preočitno nepravičnega modele množičnega vrednotenja nepremičnin. Že ve zakaj, saj je ruska dača v Gameljnah ocenjena na skromnih 167.800 evrov. Zelo dobro ve, da se ji splača in izplača biti predsednica le dobri polovici državljanov.
