V pričujočem članku italijanski kardinal in doktor cerkvenega prava Velasio De Paolis utemeljuje stališče, da je dopuščanje evharističnega obhajila za tiste ponovno civilno poročene ločence, ki po svojih intimnih dejanjih živijo tako, kakor bi bili tudi cerkveno veljavno poročeni, nesmotrno in škodljivo. Bistvo De Paolisovega sporočila se nahaja v opozorilu o nevarnosti razkoraka med naukom Cerkve in njegovim izpolnjevanjem oziroma o uvajanju takšne discipline, ki bi spodkopavala nauk in tako ustvarjala protislovje v samem poslanstvu Cerkve.
Članek je bil prvotno objavljen 9. decembra 2014 na portalu Chiesa Espresso Online v sklopu italijanske časopisne hiše La Repubblica.
Na izredni škofovski sinodi prejšnjega oktobra je bila predmet premisleka tema o dostopu do zakramentov, še posebej evharistije, za ponovno poročene ločence. Na to se nanaša predlog št. 52 končnega »Poročila«, v katerem piše naslednje:
»Premišljevali smo o možnosti, da ločeni in ponovno poročeni pristopajo k zakramentu pokore in evharistije. Več sinodalni očetov je vztrajalo pri dosedanji ureditvi, in sicer na temelju bistvenega odnosa med udeležbo pri evharistiji in pri občestvu s Cerkvijo po eni strani in cerkvenega nauka o nerazvezljivosti zakona na drugi. Drugi so se izrekli za sprejem k evharistični mizi, a ne posplošujoči sprejem – in sicer v nekaterih posebnih okoliščinah in pod natančno določenimi predpogoji, predvsem če gre za nepovratne primere, z moralnimi obveznostmi do otrok, ki morajo po krivici trpeti. Pred morebitnim pristopom k zakramentom bi morala biti pot pokore pod odgovornostjo krajevnega škofa. To vprašanje pa je treba še poglobiti, pri čemer je treba natančno preudariti razlikovanje med objektivnim stanjem greha in olajšujočimi okoliščinami: ”Prištevnost in odgovornost za kako dejanje morejo zmanjšati ali celo odpraviti (…) psihični ali družbeni dejavniki” (KKC 1735).« (za 104 / proti 74)
1. Smisel sinodalnega predloga
Besedilo ni doseglo zadostnega števila pritrditev, to je dveh tretjin glasov, kar pomeni, da ga sinoda ni sprejela; v skladu s tem ga ni mogoče šteti za sinodalno besedilo. Istočasno pa je potrebno izpostaviti, da je težko oceniti pomen tega glasovanja. Besedilo je namreč sestavljeno iz različnih, nehomogenih in celo protislovnih delov, poleg tega vsebuje neustrezne ali ne povsem primerne ali pa vsaj nepopolne razloge, ki se ne skladajo z doktrinarnimi viri.
Besedilo se dejansko začenja z informacijo o kronologiji oziroma omembo, da se je o tej temi razmišljalo. Nato omenja prvo strujo [sinodalnih] očetov, ki dosedanjo disciplino podpirajo, in drugo, ki si želijo spremembo discipline. Besedilo se nadaljuje z razlago, v katerih točkah naj bi se dosedanja disciplina spremenila, nakazuje tudi odgovornost, ki naj bi jo dobili škofje. Zaključi se z opozorilom in povabilom k poglobitvi, pa tudi predlogom o nekaterih prvinah, ki bi to lahko omogočile. Tako v primeru morebitne zavrnitve kot tudi potrditve vsekakor ostaja nejasno, na kaj se to besedilo sploh sklicuje.
2. Omejitve predloga
Predlog je predstavljen s formulacijo omejenega značaja. Nanaša se na omejeno kategorijo ljudi, živečih v stanju neregularne zveze – to so ponovno poročeni ločenci. Gre za kategorijo, ki bi si v skladu s predlogom zaslužila pozornost posebne in izjemne vrste, pozornost, spodbujeno s posebnimi okoliščinami, kar je v predlogu tudi izrecno pojasnjeno. V teh besedah ni težko najti nekaterih pomenljivih prvin predloga kardinala Kasperja. Priložnost za preučitev slednjega smo že imeli, pri čemer smo dognali, da ga ne podpira nobena veljavna utemeljitev. Kasperjev predlog je bil že sicer poznan ustrezni avtoriteti: ta ga je preučila in zavrnila, saj v njem ni našla prvin, ki bi ga lahko privedle do vrednotenja po načelih nauka cerkvenih dokumentov. Hipoteza, vključena v sinodalni predlog, je bila v eksplicitni obliki že preučena in ocenjena, pri čemer je sledil sklep, da ta v sebi ne nosi načel izjemne narave, temveč spada v skupino splošnih načel, saj z vidika moralne teže in reda dostopanja do evharistije v vsakem primeru pomeni hudo kršitev zakonske morale in cerkvene discipline, zaradi česar prejemanje evharistije ne more biti dopuščeno. Iz tega razloga cerkveni dokumenti nikdar ne uvajajo [pravnih] razlik med različnimi kategorijami ljudmi, živečimi v neregularnih zvezah – različne vrste ljudi, ki živijo na neregularen način, se na področju zvez in dostopanja do evharistije med seboj ne razlikujejo.
Nadalje so pogoji, zaradi katerih bi bilo mogoče navidezno pričakovati posebno obravnavo ponovno poročenih ločencev, povsem enaki za kogar koli, ki se nahaja v neregularnem stanju. Še več: stanje stvari bi z morebitno potrditvijo spremenjenih pogojev dajala vtis, da gre za nekakšno nagrado ali spodbudo za vzpostavljanje novih zvez.
Naš premislek lahko še razširimo. Predlog, ki svojo hipotezo omejuje na specifično kategorijo, cerkvenim dokumentom, ki to področje urejajo, priznava doktrinarno in normativno vrednost. Dejstvo, da predlog vključuje poziv k poglobitvi, služi kot dokaz za določeno izhodiščno negotovost predloga samega. Na kaj se potemtakem nanaša omenjena poglobitev? Ne na doktrinarno in normativno vrednosti dokumentov, pač pa na možno izjemo, vsebovano v predlogu. Od kod se lahko pojavi dvom, če ne prav iz dejstva, da predlog vsebuje izjemo v odnosu do dveh bistvenih pogojev za dostop do evharistije, in sicer v trenutku, ko se ugotovi huda kršitev naravnega moralnega zakona in osebna okoliščina, zaradi katere dostop do evharistije ni primeren?
Tudi v kategoriji ponovno poročenih ločencev sta namreč navzoča dva pogoja, ki preprečujeta dostop do evharistije, kar cerkveni avtoriteti ne dopušča, da bi se odzvala na kak drugačen način, saj cerkvena avtoriteta ne more zaobiti naravnega in božjega zakona. Spoštovanje naravnega zakona o zakonski zvezi je namreč pogoj za prejemanje posvečujoče milosti.
Predstavljene okoliščine ne kličejo nujno k prenehanju skupnega bivanja dveh oseb, nahajajočih se v neregularni zvezi, vsekakor pa zahtevajo prenehanje skupnega življenja »more uxorio« [na zakonski način] in tako stanja permanentnega greha.
3. Disciplina, nauk ali učiteljstvo?
Opažamo, da predlog po svojem izboru besed povzroča dvoumnost. Govori namreč o »dosedanji disciplini« in njeni mogoči spremembi, čeprav je to z omembo zahtevane poglobitve postavljeno pod vprašaj. Veljavna norma v resnici ni zgolj »dosedanja disciplina«, kakor da bi pri tem šlo za izključno cerkveno in ne hkrati božjo normo, predpisano po učiteljstvu, z doktrinarnimi in učiteljskimi razlogi, ki zadevajo temelje krščanskega življenja kot takega – zakonsko moralo, čut in spoštovanje do evharistije in veljavnost zakramenta pokore. Pri tem imamo v resnici opraviti z disciplino, utemeljeno v božjem pravu. Premalo se poudarja, da cerkveni dokumenti, ki to področje urejajo, ne vsiljujejo obveznosti iz naslova lastne avtoritete, marveč potrjujejo, da cerkvena avtoriteta ne more odgovarjati kakor koli drugače, saj ta »disciplina« v svojih bistvenih prvinah ne more biti nikoli spremenjena. Cerkev ne more odgovarjati drugače. Ne more spremeniti ne naravnega zakona ne spoštovanja narave evharistije, saj bi bila v nasprotnem primeru postavljena pod vprašaj božja volja.
Predlog s svojim predvidevanjem možnosti pripustitve ponovno poročenih ločencev k evharističnemu obhajilu dejansko predpostavlja spremembo nauka. To počne v nasprotju z lastnim dejstvom, ko zatrjuje, da nauka ne želi spremeniti. Po drugi strani pa nauk, v kolikor je predmet pristnega cerkvenega učiteljstva, po svoji lastni naravi ne more biti podvržen spremembam. Pred govorjenjem o morebitni spremembi veljavne discipline in njenim obravnavanjem je potrebno premisliti o naravi te discipline. Pristop k tej temi bi moral biti v prvi vrsti refleksija o konkretnem nauku in stopnji njegove trdnosti; potrebno je dobro preučiti, kaj je mogoče spremeniti, in česa ne. Predlog je z vsebovanim pozivom k poglobitvi izrazil dvom o lastni ustreznosti, in sicer v tem, da mora biti pred kakršno koli odločitvijo usklajen z naukom.
Lahko se vprašamo tudi o tem, ali je škofovska sinoda sploh pristojna odločati o tovrstnem vprašanju. Gre namreč za vrednost veljavnega cerkvenega nauka in discipline, ki sta se izoblikovala skozi stoletja in svojo potrditev doživela z odgovori najvišjega cerkvenega učiteljstva. Kdo je konec koncev sploh pristojen, da spreminja učiteljstvo prejšnjih papežev? Takšna sprememba bi predstavljala nevaren precedens. Po drugi strani bi uvedba novosti, v kolikor bi bilo besedilo predloga sprejeto, pomenila nezaslišano resne težave:
a) možnost s strani Cerkve dopuščenega evharističnega obhajila za osebe, ki se nahajajo v stanju smrtnega greha, odpira nevarnost skrunjenja evharistije in njenega ponižanja na posvetno raven;
b) tovrstno početje postavlja pod vprašaj splošno načelo o nujnosti stanja posvečujoče milosti za pristopanje k evharističnemu obhajilu, še posebej v luči splošno navzoče prakse, ki je zadnje čase uveljavljena v Cerkvi, da verniki k evharistiji pristopajo brez predhodne zakramentalne spovedi in to celo kljub zavedanju o lastnem nahajanju v smrtnem grehu z vsemi pogubnimi posledicami, ki jih ta praksa prinaša;
c) pripustitev vernikov, ki živijo »more uxorio«, k evharističnemu obhajilu, bi pomenilo postaviti pod vprašaj tudi spolno moralo, utemeljeno zlasti na šesti zapovedi;
d) nadalje bi se na takšen način izkazalo priznanje zunajzakonskemu skupnemu življenju in ostalim zvezam, kar bi dejansko privedlo do oslabitve načela o nerazvezljivosti zakona.
4. Primerni razlogi za ohranitev veljavne discipline
Glede na vse to, je v predlogu med drugim zapisano naslednje: »Več sinodalni očetov je vztrajalo pri dosedanji ureditvi, in sicer na temelju bistvenega odnosa med udeležbo pri evharistiji in pri občestvu s Cerkvijo po eni strani in cerkvenega nauka o nerazvezljivosti zakona na drugi.« Besedilo ni preveč jasno, v vsakem primeru pa je nezadostno, saj dane problematike ne poudari. Pri tem ne gre zgolj za disciplinske razloge, o katerih se odloča po večinskem ključu, ampak tudi za nauk in nepogrešljivo učiteljstvo, ki vsekakor presega pristojnosti izredne škofovske sinode. V ta problem so v resnici vtkana že omenjena izredno pomembna vprašanja nauka. Pred izrekom prepovedi dostopanja do evharistije je potrebno pojasniti, da se poglavitni razlog za to nahaja enostavno v stanju samem, znotraj katerega živi ločenec, ki na zakonski način sobiva z drugo osebo – to je stanje objektivnega smrtnega greha. Dejstvo, da je takšno stanje povzročila bodisi ločitev bodisi morebitna nova civilna zakonska zveza, za moralno stanje, ki evharistijo izključuje, samo po sebi še ne pomeni ničesar – pomen ima le nahajanje v stanju neprestanega kršenja moralne norme Cerkve.
5. Poglobitev
V predlogu je zapisano tudi naslednje: »To vprašanje pa je treba še poglobiti, pri čemer je treba natančno preudariti razlikovanje med objektivnim stanjem greha in olajšujočimi okoliščinami: ”Prištevnost in odgovornost za kako dejanje morejo zmanjšati ali celo odpraviti (…) psihični ali družbeni dejavniki” (KKC 1735).«
Besedilo potrjuje nujnost poglobitve zgolj z enega zornega kota, ki je precej omejen. V zvezi s tem je citiran Katekizem katoliške Cerkve, s katerim se ni mogoče ne strinjati. Problem se nahaja v dejstvu, naj se ugotovi, ali je ta paragraf na področju, s katerim se ukvarja, skladen s Katekizmom katoliške Cerkve. Prvi vir morale je namreč objektiven. Prav objektivna morala pa je tema, ki jo tu obravnavamo.
Besedilo prevedel Simon Malmenvall.
